S peto tolkel bom ob tla

V Galeriji Atrij Občine Tržič je na ogled razstava S peto tolkel bom ob tla s podnaslovom Obutvena kultura na Slovenskem v interpretacijah folklornih skupin. Razstavljenih je okoli sto parov različnih obuval, kakršna so ljudje nosili od sedemnajstega do sredine dvajsetega stoletja, ob tem pa tudi folklorni kostumi.

Obutev je za razstavo posodilo več kot dvajset folklornih skupin, društev in posameznikov iz cele Slovenije. Avtor razstave kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific je povedal, da so zbrali primerke, ki so v čem posebni, ki kažejo pestrost nekdanjega obuvanja. V Valvasorjevo dobo sodijo ženski čevlji, posodili so jih iz AFS France Marolt iz Ljubljane. »Folklorne skupine redko kažejo plese, kakršni so se plesali v 17. stoletju, zato je ta čevelj res izjemna replika,« je pojasnil Knific. V Tržiškem muzeju so že pred časom razmišljali, kako bi pripravili kakšno občasno razstavo na temo obuvanja folklornih skupin. Šuštarska nedelja v Tržiču ta konec tedna je odlična priložnost za to, je poudaril Knific. »Na Šuštarsko nedeljo je treba predstavljati obutveno dediščino. To je osnovno, zaradi česar Šuštarska nedelja sploh je. Tako je prišlo do ideje, da predstavimo zgodovino obuvanja od 17. do sredine 20. stoletja in razstavo popestrimo z obuvali in kostumi folklornih skupin. Predstavljeni so trije tipi oblačenja in obuvanja: alpski, panonski in mediteranski – znotraj teh se kažejo precejšnje razlike v obleki in obutvi. Moda se je tako kot pri oblekah tudi pri obutvi širila iz višjih družbenih plasti v nižje. Po sredini 19. stoletja je prišla poenotena oblačilna moda zaradi evropskega vpliva. Pokrajinske razlike so izginile, v ženski obutveni modi so prevladali visoki čevlji na vezalke. V Tržiču so tem čevljem rekli ''rančoši''. Ti čevlji so bili petdeset let izjemno priljubljeni, pravzaprav se podobni nosijo še danes.« Usnjeni čevlji so bili pogosto kombinirani z blagom, saj je bilo npr. močno volneno blago bistveno cenejše kot usnje. »Usnje so po starem postopku za podplate strojili dve leti, in že samo usnje je bilo tako dragoceno, da si danes to težko predstavljamo. Kakšna cena je bila šele potem, ko je šuštar naredil čevelj. In ker je bil čevelj tako drag, so bili otroci večino časa bosi. Bosi niso bili zato, ker starši ne bi skrbeli zanje.« Na ogled so manj znana obuvala, npr. opanke, ki so jih nosili v Beli krajini in Istri, ne samo na Balkanu, kot je zmotno prepričanje. Zanimivi so rateški ''žoki'' (copati) in vsakdanja podoba kroparskih kovačev, obutih v cokle. V glavnem pa so razstavljena obuvala in oblačila, ki so si jih ljudje nadeli za pražnje dni – za ples na ohceti, za žegnanjski praznik ... Večinoma gre za replike in interpretacije, ki jih hranijo odrasle folklorne skupine, nekaj malega je razstavljenih tudi obuval otroških folklornih skupin. »O oblačenju sicer vemo bistveno več kot o obuvanju. Nekatere šivilje v Sloveniji izjemno dobro poznajo stare kroje, stare načine izdelovanja in šivajo replike nekdanjih oblačil za folklorne skupine. Pri obuvalih je večja težava; le štirje, pet čevljarjev v Sloveniji, med njimi Roman Zaplotnik iz Tržiča, znajo narediti res dobra obuvala za folklorne skupine, ki so se nosila na začetku dvajsetega stoletja in kasneje, zelo redko pa se tudi oni srečujejo s tistim, kar so nosili v 19. stoletju in prej. Štiri pare čevljev npr. pa je Meta Cunder izdelala čisto na novo za AFS Ozara iz Kranja; izdelani so po simetričnem kopitu – po enem kopitu je narejen čevelj za desno in levo nogo. Tako je namreč veljalo do konca 19. stoletja in tako so jih ljudje nosili. So rekli, da so izdelani ''na glih kopit''. Ljudje so oba čevlja nekaj časa nosili, potem ju zamenjali na nogah in čevlja sta ohranila svojo obliko,« je pojasnil Bojan Knific in dodal, da je hudič vendarle v podrobnostih: »Včasih je bilo kopito narejeno v enem kosu, iz celega. Danes je kopito deljeno. Brez kopita čevlja ni, a če je narejeno iz celega, mora biti čevelj krojen drugače, da se kopito lahko izvleče; zato včasih čevlji niso mogli biti tako zaprti, kot so danes. Še veliko je zagonetk, ki jih bomo morali preučiti. Bistvena ideja pričujoče razstave pa je, da pokažemo tisto, kar je nastalo do zdaj najboljšega, in da se lotimo še bolj poglobljenega raziskovanja.«

Z razstave boste »odnesli« še kak pregovor. Kot je: Kdor visoko viha nos, bo kmalu hodil bos. (Ne bodi vzvišen.) Ali pa: Vsak po sebi čevlje meri. (Na stvari vedno gledamo prek lastnih izkušenj.) In še enega dodajmo: Sreča in bogastvo sta dva različna škornja. (Če si bogat, še ne pomeni, da si srečen – in obratno.) Razstava v Galeriji Atrij je že na ogled, saj je ta nedelja šuštarska, odprta pa bo vse do 28. septembra.