Od pridelave solate se da živeti

Anica Rozman pravi, da ni zlatega kavča, na katerem bi sedela raje, kot delala na zemlji. Rozmanovi iz Križev so največji pridelovalci solate v Sloveniji med kmetijami, njihov podjetniški moto je: Ali si prvi ali pa te ni. Kot svetuje Anica, na njivi največ dobrega solati naredi rahljanje zemlje.

Križe – Več kot 150-letno tradicijo ima kmetija Rozmanovih, po domače Pr' Mahav v Križah. Jože Rozman je v kmetijska opravila vpet že od mladih nog, Anica, doma iz Haloz, se je na kmetijo omožila. Včasih so se na kmetiji ukvarjali z živinorejo, približno zadnjih 15 let živine nimajo več, lastovke pa še vedno gnezdijo v hlevu. Anica je že pred 25 leti nov izziv našla v pridelovanju solate. Takole pripoveduje: »Na zelenjavo sem se spoznala, a predvsem z vidika prodaje. Kot veterinarska tehnica sem se zaposlila v ljubljanskem živalskem vrtu, dobro sem poznala prodajno mrežo in ljudi v njej. Spoznala pa sem tudi bodočega moža, na kmetiji sem si izborila prvega pol hektara njive. Takrat je v Slovenijo prišel Zeleni hit, ki je začel prodajati holandska semena. Poznala sem lastnika, on mi je vzgojil prve sadike, ki sem jih zatem na njivo posadila z rokami. Prej so solato običajno sejali, nihče ni sadil sadik. Z možem sva sadike pokrila, česar tudi še nihče ni počel. Dva meseca pred drugimi, sredi maja, sva že imela solato. ''Ameriko'' sva takrat odkrila. Dobila sem veselje, videla sem prihodnost v pridelavi solate za trg.« Imela pa je tudi pogum in trmo vztrajati. Anica dodaja zanimivo izkušnjo: »Enkrat mi je avstrijska družina povedala, da preživijo od enega hektara obdelovalne površine. Ni mi bilo jasno, kako. Vsa skrivnost je bila v tem, da so en hektar posadili trikrat, vse so sistematično obračali. Mi imamo slabih osem hektarjev, kar pomeni, da lahko solato gojimo na 24 hektarjih in jo imamo vseskozi. Drugje se dogaja, da nimajo dovolj solate, ker jo posadijo eno rundo, potem pa zelenjave zmanjka. Dosti hitreje je tudi, če po toči poškodovano solato odstranim in na hitro posadim drugo.«

Prodajo okrog šest tisoč glav solate na dan

Danes prodajo okrog šest tisoč glav solate na dan; včasih je to tri tisoč, včasih sedem tisoč. So največji pridelovalec solate v Sloveniji. Pridelujejo solato kristalko, endivijo, glavnato solato, kitajsko zelje, radič štrucar. »Dobro se da živeti od tega, samo delati moraš, priden moraš biti. Morala sem pogledati tudi z vidika financ. Preračunavala sem, koliko pridelati, da družina lahko živi in da lahko vlagamo v stroje. Merila sem prodajo in zraven prilagajala proizvodnjo. Danes solato dobavljamo vsem večjim trgovcem, ki so prisotni na slovenskem trgu. Če trgovci ne bi stali za nami, uspešne podjetniške zgodbe ne bi mogli peljati. Cilj nam je, da imamo redno svežo dostavo na trgovske police. V prodajo se vključimo vsako leto okrog desetega maja in smo prisotni nekje do sredine novembra. Spomladi pokrijemo sadike, da zadržijo toploto, zato da je rast hitrejša; še preden pridejo na njivo, jih zaščitimo s pripravki iz aminokislin ali Algo-Plasminom, ki je narejen iz morskih alg. Na njivi pa največ dobrega solati naredi rahljanje zemlje. Iz leta v leto na trg prihajajo nova semena, odpornejša proti vremenskim spremembam. Saj so že včasih križali semena, da je solata postala npr. bolje prilagojena na plesen.«

Rozmanovi so pridobili certifikat GlobalGAP, to je evropski standard, ki zagotavlja kakovost pridelave zelenjave, analize opravljajo na Dunaju. Certifikat omogoča tudi prodor na tuje trge.

Najprej je bila samo kopuljica, danes pa ...

Rozmanovi so naklonjeni tehnološkemu napredku, še posebno Anica. Najprej je bila delovni pripomoček seveda samo kopuljica, zadnja pridobitev pa je stroj znamke Garford angleškega proizvajalca, ki je v Veliki Britaniji leta 2009 prejel zlato medaljo, kraljica Elizabeta je zanj inovatorjem podelila priznanje. »Stroj uniči okrog devetdeset odstotkov plevela, vkopava tako med solato kot med vrsticami in nam je zato prihranjenega precej težaškega dela na roke. Prihranimo tudi čas. Stroj ima infrardečo kamero, zato z njim lahko delamo tudi ponoči. Finančni vložek vanj naj bi se nam povrnil nekje v treh letih, pravzaprav nam vrača že zdaj, saj stroj nikoli ni utrujen.« Stroj so kupili z lastnimi sredstvi, kajti Anica Rozman ima o subvencijah svoje mnenje: »Ko smo kupovali prvi traktor, smo pridobili majhen delež državne subvencije. Zaradi tiste malo subvencije sem imela pet let toliko računovodskega dela, poročanja, državne službe toliko kontrolirajo vse in iščejo napake, da nimaš občutka, da ti pomagajo, ampak da ti bodo kvečjemu še kaj pobrali. Naj ima država subvencije, jaz imam pa mir.« Odkar imajo več strojev, so nekoliko manj utrujeni, zato jim tudi solata na domačem krožniku spet bolj tekne, v smehu doda Anica.

Navdušena nad kmetovanjem sta tudi 15-letna Kaja in 21-letni Luka. To je bila tudi želja njune mame, saj prepogosto sliši, kako se mladi obračajo stran. A kot pravi: »Kdo se ne bi igral s takimi stvarmi? Vse je na gumbe, računalniško vodeno, ni naporno, otroka imata na voljo pijačo in še klimo zraven. Malo heca ... V resnici sta zrasla s tem. Še vedno je en kup fizičnega dela, kljub strojem. Še vedno moramo solato zrezati, oprati, spakirati, naložiti, jo dostaviti.«

Naslednja investicija namakalni sistem

Podjetniški moto Rozmanovih je: Ali si prvi ali pa te ni. »Upam, da bom živela 120 let, ker imam toliko načrtov. Naslednja investicija, predvidoma že prihodnjo sezono, bo namakalni sistem,« je še dejala Anica, ki jo zanimajo tudi športi, tehnologija, motorji. Sede v viličarja, na tovornjak. »Mož in sin začneta solato dostavljati ob štirih zjutraj in ne morem čakati, da se vrneta domov. Usedem se na traktor in že se kadi za mano ... (smeh) Pove še, da ni zlatega kavča, na katerem bi sedela raje, kot delala na zemlji. Navezanosti na zemljo ne bi zamenjala za nič na svetu. »Vsako jutro, ko sončni vzhod dočakamo na njivi, odtehta trdo delo,« je prav tako moto Rozmanovih.