S kajakom odkrival lepote Lofotov

Marjan Pevec je zadnjih deset let navdušen nad kajakom in z njim je preveslal že skoraj cel Jadran, letos pa se je podal na sever Evrope, na Norveško, kjer je veslal po Lofotih.

Mlaka pri Kranju – Marjan Pevec z Mlake pri Kranju. Kdor ga pozna, bi rekel, da ima njegov dan več kot 24 ur. Osrednja tema najinega pogovora je bilo potovalno veslanje, ki se mu posveča zadnje desetletje. Prej je počel marsikaj drugega: treniral atletiko, plesal, kar 18 let ob službi poučeval ples v PK Studio Ritem, katerega ustanovitelj je, kolesaril, se potapljal ... Tako hitro kot njegovo življenje se je vrtel tudi najin pogovor.

Rekreacija je pomemben del vašega življenja. Koliko časa ji namenjate?

»Ko pridem iz službe, že več kot trideset let sem zaposlen na Pošti Slovenije, si vzamem nekaj časa za počitek, nato pa akcija. Pred desetimi leti me je zastrupil kajak in to je sedaj zame šport številka ena. Rad grem na vodo. Mi ustreza. Tam sem sam z racami, labodi ... Vedno raje sem sam. Očitno postajam malce čudak. (smeh) S kajakom prideš do kotičkov, za katere ljudje sploh ne vedo, da obstajajo.«

Kje veslate med tednom?

»Večinoma v kanjonu Save od Trbojskega jezera do Kranja. Večinoma sem na vodi vedno kar sam, sem in tja srečam še kakšnega kajakaša. Največkrat sta to brata Klemen in Aleš Udovič. Klemen ima tudi kar nekaj zraven, da sem sploh začel s tem športom. Prodajal je zelo ozek, nestabilen čoln in sem ga vzel v test, a po nekaj metrih padel. No, on mi je rekel, da sem se še dolgo peljal. Za začetek sem potem kupil širšega, stabilnejšega. Tisti, ki me je za kajak najbolj navdušil, pa je bil Janez Skok. Videl sem, da organizira tečaj s kajakom na Vrbskem jezeru, in sem se prijavil. Od treninga s kolesom in teka sem bil poškodovan, pa sem si rekel, da s kajakom bo pa morda šlo. In je. Začel sem veslati. Dopust smo preživljali v kampih na hrvaški obali in izkoristil sem ga za veslanje. Tako lepo je odkrivati samotne plaže, veslati blizu delfinov, v miru ... To te prevzame.«

Ste imeli že kakšen pripetljaj, ki vam je nagnal strah v kosti?

»Moje načelo je, da vedno spoštuj morje. Prilagoditi se moraš razmeram. Na silo ne gre nič. Voda ima moč, sploh divja, na katero pa grem le sem in tja. Bolje se počutim na mirnih vodah. Kakšnih negativnih dogodivščin ni bilo, morda bi omenil eno izpred desetih let, torej od takrat, ko sem šele dobro začenjal. Iz Pakoštan, kjer smo dopustovali, sem šel veslat okrog Murterja. Pihati je začela burja in sem se prevrnil. K sreči nisem bil daleč od obale, tako da sem tja plaval in se znova vkrcal v čoln. Drug nekoliko poseben dogodek pa je bil, ko sem veslal pri Brionih, česar ne bi smel – in to sem vedel. Hitro je prišla vojaška policija in skoraj so me aretirali.«

Kakšna je vaša osnovna op­rema?

»Kajak, neoprenska oblačila, rešilni jopič, za divje vode tudi čelada ter seveda čoln in veslo.«

Koliko čolnov imate doma?

»Čoln, ki sem ga kupil nazadnje, je, mislim, moj šesti. Dolg je 5,8 metra in širok 54 centimetrov. Vse razen enega imam tudi še doma in vsi so v uporabi. Trije so potovalni (en dvojec, dva enojca) za na morje, en je za divje vode, za enega pa pravim, da je fitnes čoln. Je lahek, tako da z njim lažje rokujem in ga uporabljam za veslanje med tednom.«

Najbolj uživate, ko veslate po morju.

»Morje imam rad. Prej sem se potapljal, tudi z jeklenko do globine šestdeset metrov, tako da je žena rekla, da to je pa že dovolj. Ugotovil sem, da je na Jadranu bolj zanimivo nad vodo kot pa pod njo. Te lepote odkrivam z veslanjem.«

Kje ste v tem zadnjem desetletju največ veslali?

»Do letos na Jadranu, kjer sem preveslal že skoraj vse, z izjemo Korčule, Mleta, Lastova. Najlepši mi je Pag s pogledom proti celini, Krk med Punatom in Baško, Rab, otok Škarda in okrog Cresa. To je otok številnih plaž in ena je lepša od druge. Nekaj posebnega je tudi veslanje okrog Dugega otoka, kjer tudi 25 kilometrov ne moreš pristati, so same pečine. Ob koncih tednov grem velikokrat na avstrijska jezera. Všeč so mi Belo jezero, Miljsko, tudi Osojsko je krasno. Dvakrat letno greva veslat skupaj z Rokom Šolarjem, ki je trener v TSK Triglav, kjer je dolga leta tek na smučeh treniral tudi sin Žan. Občasno veslava tudi z ženo, ki pa je sicer v prvi vrsti ultramaratonka.«

Verjetno vnaprej načrtujete pot?

»Seveda. Naredim plan, zarišem pot, pred odhodom dobro preverim vremenske karte in napovedi. Grem, če je napoved solidna. S seboj vzamem šotor, spalno vrečo, kuhalnik, hrano, najbolj nujna oblačila. Med veslanjem živim na prebrancu in rdečem vinu. Čez dan spiješ energetski napitek, poješ kakšen slan prigrizek. Veslam od jutra do večera s kratkimi vmesnimi postanki na vsakih nekaj ur, toliko, da se vržeš v vodo in se nekoliko spočiješ. Na dan naredim tudi po sedemdeset kilometrov.«

Kako skrbite za kondicijo?

»Kondicijo dobiš sproti, sicer pa sem vedno v gibanju. Pozimi tečem na smučeh in po gozdnih poteh. Na leto pretečem okrog dva tisoč kilometrov, preveslam jih okrog 1300. Letos bom veslal tudi pozimi, česar doslej nisem počel.«

Vaš letošnji cilj je bila Norveška, Lofoti.

»Na Norveško smo se odpravili konec junija. Z avtomobili smo se od doma na sever Norveške s postanki vozili tri dni. Prijatelj je tam veslal že trikrat in dal idejo. Meni so ušesa takoj stopila pokonci. Naša destinacija so bili Lofoti. Poleg žene sta šla še Jani Petek s Ptuja in Aleš Gosar iz Tržiča. Nekaj smo veslali skupaj, precej pa sem veslal tudi sam. Žena me je spremljala z avtomobilom. Startali smo v vasici A, ki je vas z najkrajšim imenom na svetu. Cilj je bil Lodingen. Preveslali smo okrog 220 kilometrov. Praktično vsak dan smo spali drugje. Veslanje sva z ženo nekoliko združila tudi s turizmom. Bila sva v vasici Reine, ki naj bi bil uradno najbolj slikovit kraj na Norveškem. Spala sva tudi na plažah Kvalvika in Haukland. Bili smo v Oslu, na Holemnkollnu, v Tronheimu, Lillehamerju, si ogledali letalnico v Vikersundu ...«

Kako je bilo na morju?

»Krasno, posebna izkušnja. Narava je zelo slikovita in nam je jemala dih. Veslati tam je bilo precej drugače kot na Jadranu. Norveška je precej bolj divja. Težko je priti v vodo in iz nje. So plaže, izredno lepe, a jih ni na pretek, tako da je treba kar načrtovati, kje boš začel in kje končal dan, kje boš šel vmes iz vode. Med plimo in oseko sta dva metra razlike, prisotni so veliki vrtinci, močan veter ... Vreme je bilo spremenljivo. Veslali smo osem dni, en dan pa je tako močno pihalo, da smo vzeli dan počitka. Večinoma smo veslali na vzhodni obali, po fjordih, na atlantski strani otočja le malo. Tam je težko.«

Ste srečali veliko veslačev?

»Veliko avtomobilov je imelo na strehah čolne, v vodo pa so šli redki. Zaradi vetra si niso upali. Mi nismo imeli težav. Moraš pa paziti, biti dobro pripravljen – tako fizično kot tudi psihično. Pred odhodom na Norveško sem letos preveslal petsto kilometrov, tako da sem bil kar pripravljen.«

Kot sem slišala, ste srečali orke. Panika?

»Panike ni bilo, ker nisem vedel, da so to orke. Povedali so mi šele kasneje. Srečali smo tudi ribjega orla.«

Norveška ni poceni ...

»Vse je zelo drago, razen, zanimivo, kampi. Za dva je bilo na dan od deset do 25 evrov. Kampi so urejeni, na splošno je Norveška zelo čista, in ne preveč zasedeni. Pozna se, da lahko na Norveškem kampiraš na divje skorajda povsod.«

Potovanje s kajaki je vse bolj priljubljeno. Se tudi vam zdi tako?

»Je, a veliko je takšnih, ki bolj govorijo, kot da bi preveslali prav dolge razdalje. Če nas je v Sloveniji okrog sto, nas je veliko, vsaj kolikor spremljam.«

Vaš naslednji cilj?

»Cilje si postavljam sproti. Cilj je, da nam je lepo, da se dogaja. Pustim se presenetiti. Želja pa je Islandija, tudi Anglija, kjer bi združil veslanje in turizem.«