Calvados in okusi morja

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Izleti GG / / 10:03

Normandija in Bretanja (3)

Po ogledu otoka Mont Saint Michel smo se iz Normandije odpeljali proti Bretanji. Čeprav o Bretanji zagotovo nisem zapisala prav vsega, kar nas je navdušilo, pa ne smem pozabiti vsaj omeniti njihove kulinarike. Ker pridelajo ogromno jabolk, imajo tudi veliko jedi in pijač, narejenih iz njih. Pri zajtrku tako strežejo jed, podobno naši čežani, veliko je izvedb jabolčnih sokov in piva z jabolki, nekaj prav posebnega in svetovno znanega pa je calvados. To je jabolčno žganje, ki izvira iz Spodnje Normandije. Tudi tisti, ki nismo poznavalci žganja, smo hitro opazili, da calvados ni podoben našemu sadjevcu, saj je jantarjevo rjave barve. Tudi vonj in okus sta nekaj posebnega. Calvados se namreč destilira iz jabolčnika, narejenega iz posebej vzgojenih in izbranih jabolk, iz več kot dvesto različnih sort. Po destilaciji in vsaj dveh letih staranja v hrastovih sodih se lahko prodaja kot calvados. Bolj je star, mehkejša (in seveda tudi dražja) postane pijača. Navadno ga strežejo v kozarčkih za konjak, lahko kot aperitiv, nekateri ga pijejo med obroki. Cena v restavraciji je med pet in deset evrov ... Mi smo plačali sedem.

Prav posebne razlike med Normandijo in sosednjo Bretanjo nismo opazili, saj smo se večino časa vozili v bližini morja. Ustavili smo se v z obzidjem obdanim pomorskim mestom Saint Malo, ki je bil nekoč samostojna pomorska republika. Mesto je sicer najpomembnejše pristanišče severne Bretanje in priljubljeno letovišče v poletnem času. Zelo zanimiv je velik razpon plimovanja, saj je spomladansko plimovanje včasih visoko tudi več kot 15 metrov.

Tudi preostala bretanska obala je zanimiva, zaradi upornih keltskih Bretoncev pa je ob njej tudi kar nekaj trdnjav. Seveda so ob obali tudi številni počitniški kraji in cvetoča mesteca. Zapeljali smo se tudi v notranjost Bretanje in prečkali 384 metrov visoki vrh Roc Trevezel. Ta del pokrajine je spominjal tudi na naše kraje. Ustavili smo se v kraju Playben ter si ogledali njihovo značilno sakralno arhitekturo ter zavili v Rumengol, najbolj sveto vas Bretoncev s cerkvijo prvega kralja in velikega svetnika Gradlona.

In če sem tokrat začela s pijačo, naj zaključim s hrano. Iti v Bretanjo ob morje in ne pokušati morske hrane bi bilo res škoda. Tudi mi smo jo. Cene so zelo normalne celo za naše žepe, okusi pa odlični.