Ukrajina

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 20. marec 2022 / 23:13

Komaj smo se otresli korone, že imamo novo težavo, ki spet vpliva na cel svet. Pri koroni smo negodovali nad ukrepi, pri vojni v Ukrajini smo utihnili, saj ne moremo verjeti, da je to res. V 21. stoletju smo že menili, da je človek dozorel in presegel množične morije. Skrbi nas, kaj vse so zmožni podivjani veljaki storiti drug drugemu. Trenutno obsojamo enega, v resnici je bilo teh čudakov v človeški zgodovini veliko. Ni jim mar za človeka, pomemben je denar, moč, vpliv … Ali morda samo njihova psihična neuravnoteženost. Posadil bi jih na terapevtski stol, da bi ugotovili, kaj nosijo v sebi, da jim omogoča njihove krute odločitve. Kaj lahko naredimo za Ukrajince? Bodimo aktivni pri dobrodelnosti, lahko zanje molimo, nekateri v naši bližini so jih sprejeli v svoje prazne hiše in stanovanja.

Preprosti ljudje si želimo le normalnega in mirnega življenja. Vojna nam nažene strah v kosti. Mi še vedno od daleč spremljamo, kaj se dogaja tisoč kilometrov stran od nas. Trpljenja vojakov in civilistov pa ne moremo v celoti opisati in doživeti. Na nekaterih nemških televizijah se pojavljajo psihologi, ki odsvetujejo gledanje mnogih poročil z vojnih prizorišč. Stroka danes enotno ugotavlja, da posledice vojn trajajo še več desetletij. Danes gledamo grozne vojne prizore. Ob tem se v ljudeh ustvarijo čustvene bombe neslutenih razsežnosti, ki bodo preživele udeležence vojn in se neusmiljeno valile na naslednje rodove. Zato moramo biti še posebno pozorni na dve ranljivi skupini. Veliko ljudi, starih več kot 80 let, ima spomin na vojno v svoji krvi, bolje rečeno zapisan v svojih telesih. Ko gledajo tanke, bombe, trupla, begunce, trpljenje …, se jim avtomatsko aktivira ta spomin. Če jih bomo pozorno opazovali, bomo v njih opazili strah, paniko, odrevenelost, osuplost … – zato nemški psihologi svetujejo manj spremljanja vojnih poročil iz Ukrajine.

Druga takšna skupina pa so otroci in najstniki. Tudi njih je strah. Oni na svojih ekranih dobesedno v živo gledajo vojno. Nemogoče je, da se te groze ne dotaknejo odraščajočih duš. Kdo jim lahko pomaga? Lahko pomagajo razlage raznih strokovnjakov na televiziji, lahko pomagajo šolske svetovalne službe in učitelji. Daleč najbolj pa lahko pomirimo svoje otroke starši. Najslabše je, če nič ne storimo. Bodimo z njimi in se pogovarjajmo z njimi. In ne samo o vojaških taktikah. Oni nas pričakujejo v svojem zmedenem notranjem svetu. Naslovimo njihove strahove. Zagotovimo jim svojo prisotnost. Zagotovimo jim svojo stabilnost. Večno nam bodo hvaležni. Povejmo jim (končno že enkrat), da jih imamo radi in da smo jim na razpolago. Največjo varnost pa jim bomo dali, ko bodo naši otroci videli, da se imata ati in mami rada. To jim bo dalo vseživljenjski okvir, v katerem se lahko varno gibljejo.