Od Kitajcev bi se lahko česa naučili

Razlike med Kitajsko in Slovenijo so precejšnje. Ali je med državama mogoče začrtati tudi kakšne vzporednice, smo povprašali Katjo Keržič, ki je v sklopu mednarodne izmenjave mladih kmetov obiskala to azijsko državo.

Katja Keržič je študentka višješolskega programa Upravljanje podeželja in krajine na Biotehniškem centru Naklo ter na Visoki šoli za upravljanje podeželja Grm v Novem mestu. Živi v Vodicah, in kot sama pravi, prihaja s tipične slovenske kmetije, na kateri je zaposlen oče, mama pa opravlja drugo delo.

Pred kratkim je bila med petsto prijavljenimi Evropejci izbrana za edino slovensko predstavnico mladih kmetov na nedavni mednarodni izmenjavi na Kitajskem, ki je bila namenjena povezovanju evropskega in kitajskega kmetijstva, deljenju dobrih praks in spodbujanju sodelovanja na področju varovanja okolja in trajnostnega kmetijstva.

Kot pravi, so jo na dvotedenskem obisku presenečale številne razlike med kmetijami pri nas in na Kitajskem. »Obiskali smo večjo kmetijo z osem tisoč kravami. Najbolj me je presenetilo, kako napredno evropsko tehnologijo uporabljajo. Ogledali smo si postopek molže, pri katerem le na eni postaji hkrati molzejo po sto krav hkrati,« pripoveduje o svoji izkušnji in nadaljuje: »Zelo hitro se razvijajo, v nekaterih pogledih so svetlobna leta pred Evropo.«

Po drugi strani pa v tej veliki državi opaža tudi velika nasprotja. »Ogledali smo si tudi nekaj manjših družinskih kmetij. Na eni so se ukvarjali z vzrejo piščancev, a razmere še zdaleč niso ustrezale Evropskim standardom.«

Desetletja komunističnega režima se odražajo tudi v kmetijstvu. »Država je lastnica zemlje, kmetje pa so le najemniki. Težava je, da so ti kmetje slabo izobraženi. Če so šli namreč v preteklosti kmečki otroci študirat v mesto, niso bili upravičeni do nasledstva in je tako kmetija prešla nazaj v upravljanje lokalne oblasti, ki jo je razdelila med druge kmete. Pomanjkanje izobrazbe se tako odraža tudi v načinu kmetovanja, a tudi na tem področju se stvari spreminjajo.«

Kitajsko kmetijstvo namreč sledi strategiji petletnih načrtov. V preteklih letih so z velikimi kmetijskimi podjetji želeli proizvesti dovolj hrane, da bi lahko nahranili 1,4 milijarde prebivalcev, v zadnjih letih pa se obračajo tudi k bolj ekološkemu kmetijstvu, saj želijo več izvažati tudi v Evropo, kjer pa so zahteve za ekološko kmetijstvo na precej višjem nivoju. »Uporabljajo že različne certifikate organske pridelave hrane, a ti še vedno ne dosegajo evropskih standardov. Vendar se vse več ljudi predvsem v mestih zaveda pomena zdrave hrane in potrebe po zmanjševanju onesnaževanja okolja, tako da se tudi na tem področju veliko stvari spreminja. To je opazno tudi v vsakdanjem življenju. Ko smo hodili po mestih ali vaseh, smo lahko videli, da večinoma uporabljajo električne skuterje za vožnjo po opravkih, veliko uporabijo tudi vetrno in sončno energijo.«

Kot pravi Katja Keržič, se lahko Evropejci in s tem tudi Slovenci marsičesa naučimo od Kitajcev. Življenja in dela si ne zapletajo z nepotrebnimi birokratskimi ovirami in predvsem poskušajo najti način, da cilje uresničijo. Zelo razširjeno je tudi nakupovanje hrane na spletu in plačevanje z mobilnim telefonom na tržnicah. »S spletno prodajo se ukvarjajo tudi kmetje v manjših vaseh, ne zgolj velika podjetja. Ta način nakupovanja je precej bolj razširjen kot pri nas. Prav tako na tržnicah vsi plačujejo s pametnimi telefoni, z aplikacijo, v kateri imaš shranjeno plačilno kartico. S takšnih primerov bi se tudi mi lahko česa naučili,« pravi 23-letna Katja Keržič, ki razmišlja tudi o novostih na domači kmetiji.

»Trenutno je naša glavna dejavnost pridelava olja iz oljne ogrščice. Razmišljamo pa tudi o drugih idejah, ki bi jih lahko uvedli. V prihodnje bi radi proizvajali še več zdravih izdelkov, saj želimo prispevati predvsem h kvalitetni lokalni ponudbi olja. Želim si tudi, da bi v nekaj letih prešli na ekološko kmetijstvo, saj je treba v Sloveniji, kjer je vse bolj priznana lokalna ekološka pridelava, bolj kot na kvantiteto gledati na kvaliteto,« zaključuje sogovornica.