Ponosni, da so iz Žirov

Štirikratnemu županu, dvakratnemu poslancu državnega zbora in uspešnemu gospodarstveniku Bojanu Starmanu so podelili naziv častni občan za prispevek k vzpostavitvi, razvoju, ugledu in uveljavitvi občine Žiri, v kateri je pustil trajen pečat.

S kakšnimi občutki sprejemate čast, ki so vam jo izkazali vaši sokrajani?

»Bil sem kar malo presenečen. Ko sem poslušal, kaj vse sem počel v življenju, skoraj nisem mogel verjeti, toliko je bilo različnih stvari. Ko sem prevzel nalogo župana, je bilo treba vse postaviti na novo. Ves čas sem sledil prepričanju, da se nam ni treba sramovati, da smo Žirovci, ampak moramo biti ponosni, da smo iz Žirov. V skladu s tem pa sem se trudil zagotavljati čim boljše pogoje za kraj.«

Pri naštevanju vaših dosežkov na gospodarskem področju človek dobi občutek, da česarkoli ste se dotaknili, ste spremenili v zlato – v Alpini ste uspešno prebrodili krizo po izgubi jugoslovanskega trga, v Planiki ste v okviru stečaja rešili 1600 delovnih mest, podjetje Jelovica ste potegnili iz rdečih številk ... Kako vam je to uspelo?

»Imel sem občutek za številke oziroma za realnost. Vedno sem hitro ugotovil, kje se dogajajo nepravilnosti, kje ''odteka kri'' v podjetjih, in ob tem znal poiskati možnosti, da se poveča ''dotok krvi'' oziroma donosnost podjetja. Vse pa je temeljilo na spoštovanju vseh ljudi, s katerimi sem delal. Vedno sem z vsemi dobro sodeloval in se z vsemi razumel, vsakega sem pozdravil, se z njim pogovoril ... To je zelo pomembno, saj če želiš izpeljati določene stvari, moraš imeti podporo ljudi, in pri tem ne mislim samo peščice, ampak celotnega kolektiva. V Alpini sem na primer za drugi mandat zahteval tajno glasovanje o zaupnici direktorju, čeprav ni bilo potrebe po tem, a tako sem želel preveriti, ali me sprejema večina ljudi. Ko sem dobil praktično sto odstotkov glasov, sem s tem dobil tudi moč, da sem naprej izvajal težke naloge. Nisem pristaš revolucionarnih metod, vedno me je vodila zdrava kmečka pamet, skozi reševanje zahtevnih zadev pa sem postal dober analitik in se naučil hitro znajti v vsakem okolju.«

Kaj je bilo vaše osnovno vodilo, ko ste prevzeli vodenje posameznega podjetja?

»Spontano sem postal krizni menedžer; ko sem uspešno opravil nalogo v Alpini in jo uspel rešiti iz težke situacije, je zame v podjetju postalo dolgočasno in sem začel iskati nove izzive oziroma so takrat že kar drugi iskali mene. Nič namreč ni bilo načrtovano, rezultati, ki sem jih dosegal, so prinašali nove zaposlitve in naloge.«

Vmes ste zajadrali tudi v politiko, najprej na lokalni, potem še na državni ravni. Kaj vas je zaneslo v te vode?

»Vedno sem naglas kritiziral stvari, ki so se dogajale v naši državi, recimo dogodke okrog lastninjenja, ob tem pa verjamem, da do tega nisi upravičen, če vsaj ne nakažeš rešitev oziroma ne poskušaš česa spremeniti. Zato sem se odločil za odhod v politiko, pri čemer sem se boril predvsem za zagotavljanje dobrih gospodarskih pogojev za hitrejši razvoj. H kandidaturi za župana so me nagovorili, ker sem kot direktor Alpine predstavljal avtoriteto v kraju, a sem takoj dal vedeti, da bom neprofesionalni župan. Dela sem se lotil z veseljem, nisem pa vedel, da bom ostal tako dolgo.«

Tudi po upokojitvi ste ostali dejavni tako v gospodarstvu kot politiki. Veliko zaupanje so vam med drugim izkazali delavci Alpine, ko so vas po prenosu Alpine v last Slovenskega državnega holdinga imenovali za svojega predstavnika v nadzornem svetu podjetja. S čim ste si po vašem zaslužili to zaupanje?

»Takrat so me delavci poklicali in mi povedali, kaj se dogaja v Alpini. Sindikati, ki so vodili to ''mini vstajo'', so me izbrali, da jih zastopam in strokovno podpiram. Takoj sem videl, da takratni način vodenja pomeni pogreb za podjetje, zato smo združili vse sile, da bi to preprečili. Je bilo pa to povabilo presenečenje, saj sem moral iz Alpine oditi, potem ko me niso več potrdili za direktorja. V ozadju je bilo to, da sem zaposlene prepričeval, naj ne prodajo delnic. S tem sem stopil na žulj tistim, ki so imeli z Alpino drugačne interese. Če bi me upoštevali in bi obveljala moja politika, bi imeli danes enako situacijo kot v Domelu.«

Štirikrat zapored ste bili izvoljeni za nepoklicnega župana. Kako vam je uspevalo umirjati strasti med različnimi političnimi interesi in tako zagotoviti celovit razvoj občine?

»Nikoli nisem bil politični ekstremist, znal sem združiti leve in desne ter sprejemati določene kompromisne rešitve, sploh pri proračunu. Za ljubi red in mir smo znali popustiti. Še vedno pa me jezi, ker je politika ''minirala'' dom za starejše občane. Zemljišče je bilo kupljeno, denar zagotovljen, zakompliciralo pa se je z dovoljenjem, kar je preprečilo gradnjo. Najbrž zato, da ne bi bil čisto popoln župan, čemur bi se verjetno kar približal, če bi mi še to uspelo.«

Kako danes gledate na razvoj občine, bi mogoče kaj spremenili?

»Mislim, da gredo po pravi poti naprej, tudi zdaj ni videti kakšnega ekstremizma pri vodenju občine.«

Vaš moto pri vodenju občine naj bi bil, da je takoj treba začeti z delom, potem pa se bodo odpravljale morebitne pomanjkljivosti. Se je to vedno obneslo?

»To je bilo nujno, če smo želeli začeti delovati kot samostojna občina. V petnajstih dneh smo vse uredili, sam sem spisal proračun, statut ... Pri tem nisem kompliciral, zgledoval sem se po drugih občinah. Že na prvi seji smo sprejeli vse akte in prešli na samostojno financiranje, pri katerem nam je za naložbe ostalo desetkrat toliko denarja kot prej. Kljub temu nikoli ni bilo treba nič popravljati. Glede stvari, ki se mi niso zdele tako pomembne, recimo ko ni bilo enotnosti glede občinske zastave, pa smo deset let počakali, da se je zadeva ohladila, potem pa je samo po sebi prišlo tudi to.«

Največji primanjkljaj ob začetku vašega županovanja naj bi bil v primerjavi s sosednjimi občinami na področju cestne infrastrukture. Urejanje lokalnih in krajevnih cest ste se lotili s pomočjo občanov, kar so nekateri poimenovali kar »asfaltna revolucija«. S katerimi argumenti ste jih prepričali?

»Sploh v krajih, malce bolj oddaljenih od središča, so si vsi želeli predvsem nove infrastrukture, saj je bila stara res dotrajana. Dogovorili smo se, da sami uredijo spodnji ustroj ceste, mi pa smo prispevali asfalt. Vsak je vedel, kaj mora narediti in kaj bo za to dobil, tako da je bila to poštena igra. Je pa res, da smo zaradi tega ves čas prehitevali in smo naredili več, kot je bilo sredstev, a smo se z izvajalci uspešno dogovarjali, da so pač malo počakali na plačilo.«

Kot prva občina v Sloveniji ste začeli izvajati gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo odvajanja in čiščenja odpadnih voda ter ravnanja z odpadki prek režijskega obrata v okviru občinske uprave. Kaj je bil razlog, da ste se odločili za tovrstno obliko?

»Tu je bila spet ekonomija, saj smo potem za vse naložbe dobili vrnjen davek na dodano vrednost. Vse investicije je to pocenilo za 22 odstotkov. Kasneje nas je veliko občin posnemalo.«

Ledino ste orali tudi na področju ločevanja odpadkov, komunale …

»Vse se vrti okrog številk, ocen in hitrih odločitev. Tako pri ločevanju odpadkov kot pri gradnji čistilne naprave smo bili eni prvih v Sloveniji. Gre za najgrše stvari, ki se tudi najmanj vidijo, a kmalu smo dosegli 98-odstotno očiščeno odpadno vodo. Večino stvari sem delal sam, od proračuna naprej, pa čeprav nisem bil skoraj nič prisoten na občini. A s tem sem živel, po telefonu sem bil vsem na razpolago. Bilo pa je tudi nekaj takih, ki so mi res parali živce in se je zgodilo, da so me klicali tudi ob treh zjutraj za kakšno povsem nepomembno stvar. A vedno se najde peščica nezadovoljnežev, ki bodo večno kritizirali. Res pa je, da sem zato manjkal na proslavah in raznih prireditvah. Najlepše je bilo, ko sem dobil šest vabil za en večer, in ker sem si rekel, da pač na vse ne morem, nisem šel nikamor.«

Z industrijsko cono ste vzpostavili pogoje za razvoj gospodarstva …

»Podjetjem lahko pomagaš le na ta način. Čeprav smo se kar nekaj časa odločali glede urejanja industrijske cone, pa je to danes ena redkih, ki funkcionira in kjer se je tudi v kriznih časih gradilo.«

Rezultat vaših usmeritev je tudi to, da si Žiri po državni metodologiji razvitosti danes delijo četrto mesto med najbolj razvitimi občinami. Verjetno ste zelo ponosni na to?

»To je tisto, kar sem že prej omenil – da nas ni treba biti sram, da smo iz Žirov, ampak se s tem lahko pohvalimo.«

Vrnitev v politiko pa vas zdaj ne zanima več?

»Prišla so leta, ko je treba malce pozabiti na te stvari, kljub temu pa nikoli nimam navade kaj trditi stoodstotno. Na ta način se izognem temu, da bi se zarekel.«