Krsta

Mama, obljubim, da bom pridna, 1. del

Irena je zelo posebna ženska. Pa ne le zato, ker je pri svojih petinšestdesetih zelo dobro videti, temveč zato, ker je kljub težkemu življenju tako polna dobre volje, nagajivosti in energije, da jo je težko dohajati. Šoferski izpit je malodane brez denarja naredila že pri osemnajstih letih, na kar je zelo ponosna. Pravi, da je že takrat postala človek.

Imela je dve mlajši sestri, na kateri je morala paziti. Pogosto se je zgodilo, da ju je mama pripeljala pred šolo, kjer je nestrpno čakala, da je bilo pouka konec. Ves čas se ji je nekam mudilo, kam, Irena ni spraševala. Mama je imela rada moške. Od prvega moža, s katerim je imela Ireno, je zbežala k drugemu moškemu. Žal je njena sreča trajala le kratek čas, saj je možakar po petih letih nenadoma umrl.

»Komaj sem začel obiskovati prvi razred, že se je rodila polsestrica. Naslednje leto še druga. Mami in očim sta nenehno tičala skupaj, tako sta bila zaljubljena. Tudi ponoči sta deklici spali pri meni, da ju nista motili. Ne vprašajte, kolikokrat sem zjutraj zaspala! Enostavno nisem mogla odpreti oči, tako sem bila zaradi nenehnega bedenja utrujena. A sestrici sem imela zelo rada, nič mi ni bilo odveč.

Spominjam se leta, ko bi morala iti k birmi. Sošolci in sošolke so obiskovali dodaten verouk, jaz nisem mogla, ker nisem utegnila. Prosila sem jih, da mi prinesejo vprašanja, na katera je bilo treba odgovarjati. Vse sem znala. Še več kot ostali. A me župnik ni hotel spustiti k birmi, ker sem toliko manjkala. Zdelo se mi je zelo krivično. Kar tresla sem se pred njim. Ko sem videla, da so moje mile prošnje naletele na gluha ušesa, sem mu zabrusila, da ga bo hudič vzel, ker je tako hudoben. Zagrabil me je za lase in me z glavo trikrat butnil v steno. Naneslo je, da sem šla nekoč k maši v sosednjo župnijo. Tja, kjer je bil doma moj drugi ata. Župnik me je med mašo opazil in me poklical k sebi. A ti si pa tista, me je vprašal. Ker sem molčala, je kar sam nadaljeval, češ da ni lepo od mene, ker sem imela umazan jezik. Ko sem to slišala, so besede kar same zletele iz mene. Povedala sem mu, kaj sem doživela. Če je pa tako, boš pa šla naslednje leto k birmi v naši fari, je pribil. In tako je tudi bilo.

Drugi ata je bil zelo zanimiv človek. Nikoli ni tarnal, zmeraj je znal najti pot iz še tako težke in nemogoče zagate. Še potem ko ga je začel boleti želodec, pa ga je kdo poklical za kakšno pomoč, je vstal in šel. Za komandiranje sem še dober, se je zasmejal mami, ki se ga je oklepala in mu branila vstati s kavča. Ko je šel na stranišče, kjer je po navadi izbruhal vse, kar je pojedel, je še malo počakal, se zdrgnil z dlanmi po obrazu, da si je nanj priklical rdečico, ter se vrnil v kuhinjo. K zdravniku dolgo časa ni hotel iti. Govoril je, da so zaradi raka na želodcu umrli trije sorodniki, da tako in tako ve, da bo rak pobral tudi njega. Ko je bilo že tako hudo, da ga je bila sama kost in koža, ga je mama na silo spravila v bolnišnico. Ugotovili so, da ima le čir na želodcu, da o raku ni ne duha ne sluha. Ni jim verjel. Začel je iskati drugo mnenje. Hodil je od zdravnika do zdravnika, toda nič novega ni izvedel. Nekoč – ko je bil verjetno jezen na ves svet, ker so mu vsi po vrsti govorili, da si bolezen izmišljuje – je neprevidno prečkal cestišče. Tovornjak, ki je imel zanič zavore, ga ni mogel ne videti ne pravočasno ustaviti. Na mestu je bil mrtev. Mislili smo, da se bo mami zmešalo od hudega, tako ga je imela rada! Tudi meni je bilo hudo, saj je bil zelo dober oče. Četudi sem bila še otrok, sem v tistih dneh morala čez noč odrasti. Mama je bila nesposobna skrbeti za nas, jaz sem bila tista, ki je postala mama tudi obema sestricama.

Za zmeraj si bom zapomnila tudi očetov pogreb. To so bili še časi, ko pokojniki niso ležali v mrliški vežici, temveč so jih na pokopališče odpeljali iz domače hiše. Mama je kot kup nesreče sedela na klopi pred hišo, ko so nalagali krsto na voz, ki sta ga vlekla dva konja. Dve sosedi sta jo tolažili in podpirali, ko je planila proti krsti in je ni hotela izpustiti iz rok. Končno je žalostni sprevod le krenil. Od nas pa do vasi je bilo nekaj klanca. Ne spomnim se več, kaj je splašilo konja, spomnim se le, da se je krsta odpela, zdrsnila z voza in se začela kotaliti po bregu. Neznanskemu hrupu je sledila smrtna tišina. Meni se je zdelo vse skupaj zelo smešno, sploh ko so se pogrebci zapodili po bregu, da bi rešili krsto, preden se odpre. Začela sem se smejati, ena od žensk me je udarila po ustih, da sem utihnila. Vse se je srečno končalo, krsto so spet naložili na voz in ata smo zakopali ter odšli domov.

A mama ni dolgo ostala sama. Hitro je pozabila na to, da ji je ata pomenil ''vse na svetu''. Z moškimi, ki so si v naši hiši podajali kljuko, ni imela sreče. Nihče ni ostal dolgo. Hitro se jih je naveličala – ali pa oni nje.

Spominjam se, da je nekoč prišel v vas moj biološki ata. Želel je slišati, kako sem. Naletel je na mojo polsestrico – in prepričan, da sem to jaz, ji je izročil zavitek bombonov. Bila sem zelo užaljena! Sestrica je bila od mene mlajša več kot šest let, pa še podobni si nisva bili! Izročil mi je šolsko torbo z zvezki, peresnico in nekaj knjigami. To darilo je bilo prvo, ki sem ga dobila od njega. Mama mi ga je zaplenila in skrila. Jokala sem kot dež, vendar ni nič pomagalo.

Ko sem že obiskovala drugi letnik ekonomske srednje šole, se je k nam preselil Jakob. Bil je precej mlajši od mame. Kot tajnik na Krajevnem uradu je imel veliko časa. Skoraj vse dopoldneve je bil pri nas, namesto v službi. Mama se je ob njem ponovno razcvetela. Sreča in veselje sta trajala do dne, ko me je nekoč prišel iskat pred šolo in me namesto domov zapeljal v gozd. Komaj sem mu ušla. A mama mi ni verjela. Verjetno zato, ker se ji je zdelo, da je z njim ujela zadnji vlak. Čez noč se je vzdušje v naši hiši spremenilo. Mama je postala name zelo ljubosumna. Očitala mi je, da mečem oči na njenega Jakoba. Že takrat se mi je zdelo, da sem postala pametnejša celo od mame. Lepo sem ji odgovorila, da to ni res, da njej nagajajo hormoni. Prisolila mi je takšno klofuto, da me je kar odneslo. Tudi prav, sem si rekla. Bolj kot kdajkoli prej sem začela skrbeti za sestri. Vse sem jima razložila, kaj ju lahko doleti, če bosta z Jakobom kje na samem. Premajhni sta bili in preotročji, da bi me čisto razumeli, a kljub temu sem se lahko zanesla, da se mu bosta izogibali.

Jakob je potem dobil novo službo. Postal je voznik avtobusa, s katerim so se vozili tudi šolarji. Ni bilo dolgo, ko se je začelo na vasi govoriti, da na zadnji postaji pogosto ne dovoli, da bi potniki izstopili. Da jim zapira vrata in jih nadleguje. Nihče od odraslih ni posredoval, saj je bilo spolno nasilje nad otroki še tabu tema. Stvari sem vzela v svoje roke. Prosila sem tri sošolce in jim povedala, kakšen prasec je šofer. Preluknjali smo mu gume na avtu in ga mu z žebljem ''pocahnali''. Na list papirja pa smo napisali: ''Prasec, pusti otroke pri miru.'' Ker so ga odrasli pustili pri miru, je bil vedno bolj objesten. Tudi ko je spolno izrabil neko učenko osmega razreda, se ni nič zgodilo. Ukrepal je dekličin oče in ga skoraj do mrtvega pretepel. Če ga, nezavestnega, ne bi našli šrangarji, bi umrl zaradi podhladitve.«

(Nadaljevanje prihodnjič)