Bili smo miroljubni puškarji

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. maj 2018 / 15:33

Šestdeset let je, kar je generacija fantov, ki so se šolali najprej v tedanji Industrijski puškarski šoli v Kranju, zatem pa v Industrijski kovinarski šoli Iskra, zaključila šolanje. Še se srečujejo, hranijo nekaj dokumentacije, predvsem pa veliko zgodb.

Štiriletno Industrijsko puškarsko šolo v Kranju so ustanovili leta 1952, dijake so izobraževali v treh programih: puškarji, graverji in kopitarji. Šola je teoretični pouk izvajala v Gimnaziji Kranj, praktični pouk pa v spodnjih prostorih tovarne Planika. Štiriletno šolanje je zaključila ena generacija tridesetih učencev. Naslednji generaciji šolanja v Industrijski puškarski šoli, 17 jih je bilo, ni uspelo zaključiti, saj so šolo v Kranju ukinili že leta 1956 in jo, takšna je bila politična odločitev, preselili v Kragujevac. A ravno ta druga generacija, vpisana v program puškar, se srečuje vsakih deset let. Sošolci v programu za puškarja so bili dve leti, potem so zaradi ukinitve šole vsi prestopili v Industrijsko kovinarsko šolo Iskra v različne smeri in se izučili za orodjarje, finomehanike, strojne ključavničarje. Letos je šestdeset let, odkar so zaključili šolanje; srečali so se desetega maja v gostilni Viktor. Še vedno sošolci hranijo nekaj dokumentacije in predvsem veliko zgodb. Bogdan Filipovič, ki je organiziral to zadnje srečanje, se spominja, kako so morali najprej dodobra obvladati piljenje: »Ko smo prišli v uk, so nam dali v roke spahalno pilo in jekleno kocko, težko približno tri kilograme. Dva, tri mesece smo kocko obdelovali, da so ploskve postale ravne in pravokotne. Šlo je za precizno finomehanično delo – nasploh pri izdelavi celotne puške, verjetno smo se nekateri tudi zato ob ukinitvi Industrijske puškarske šole lažje prekvalificirali v orodjarje.« S piljenjem so fantje ne samo krepili mišice, ampak tudi vztrajnost in tehniko piljenja, ki je bila osnova za puškarsko stroko. Koliko tisoč potegov pile je bilo za to potrebnih, vedo samo tisti, ki so to ''dresuro'' preživeli.

Kakšno so tudi ušpičili

»Velika revščina je bila v povojnih letih, mi pa vsi pravi prijatelji,« se spominja Davorin Preisinger. Kakšno pa so tudi ušpičili. Pred tablo je Marjana Pegama izpraševala prof. Turkova. Rekla mu je, naj našteje protestantske pisce. Marjan je dokaj hitro omenil Primoža Trubarja, potem se mu je ustavilo in je pogledoval po razredu, če mu bo kdo kaj prišepnil. Nabriteži so prišepetavali kar po vrsti Pipin Mali, Nikola Tesla, Karel Veliki. Seveda je Marjan, ne da bi razmislil, glasno ponavljal za njimi ... Glasen krohot v razredu ni in ni ponehal. Še veliko let jih je moral poslušati na ta račun. Zabavna je bila tudi prigoda Franceta Grašiča in Franceta Rozmana. Bilo je v drugem letniku, ko so dijaki prav radi sodelovali pri nastreljevanju gotovih pušk, ki so jih občasno izvajali starejši puškarji. To je bila nekakšna nagrada, privilegij. Nekega dne je stopil v učno delavnico puškar Rado Čuš in vprašal, ali gresta dva dijaka z njim nastreljevat puško. Oba Franceta sta se hitro javila in s Čušem odšla na dvorišče. A glej ga, zlomka, tam je bil poln kamion lesnega oglja za kovačnico, ki sta ga morala razložiti. Čez kašno uro sta se pojavila vsa črna, umazana ... Tudi o tem se je govorilo še dolgo.

V Industrijski puškarski šoli so se učili izdelovanja lovskih pušk, tudi zračnih, vojaških pa ne. »Bili smo miroljubni puškarji,« pravi Filipovič. A zakaj je mlade fante navduševala ravno ta šola? »To so bila leta po drugi svetovni vojni. V kraje se je naselil mir, orožja pa je bilo povsod še dosti in naju je s še enim prijateljem potegnilo, da sva vpisala smer puškar. Čeprav sam kot puškar nikoli nisem delal,« se spominja Jože Meglič, ki ima na šolo lepe spomine.

V Kranju ne samo šola, ampak tudi Puškarna

Sočasno kot štiriletna Industrijska puškarska šola je delovalo tudi podjetje Puškarna, in sicer v prostorih ob šoli v Planiki. Izdelovali in popravljali so lovske puške za potrebe cele Jugoslavije, je pojasnil Davorin Preisinger. V sklopu Puškarne je deloval oddelek Patronarna, kjer so izdelovali naboje za lovske puške, šibrovke. Puškarna se je kasneje preselila v Stražišče v bližino opekarne, v prostore propadle Žimarske zadruge. Preisinger je spomnil tudi na zapis v Zgodovini mesta Kranja, ko Josip Žontar na strani 368 omenja: »Ko je prišlo po koroškem plebiscitu nekaj boroveljskih puškarjev in učiteljev v Kranj, je bila leta 1921 ustanovljena puškarska zadruga, ki se je bavila z izdelovanjem lovskih pušk po boroveljskem načinu. Obrat so nameravali povečati s sodelovanjem ''Zbrojevke'' d. d. v Brnu in zgraditi na Gorenji Savi moderno tovarno lovskega in vojaškega orožja. Toda lepi upi so splavali po vodi, ker je državna uprava leta 1926 odločila, da ne kaže v obmejnem območju razviti tovarne orožja. Zato je likvidirala tudi puškarska zadruga, in prepustila stroje J. Pošingerju, ki se je preselil v Užice. V Kranju je ostalo le nekaj samostojnih puškarjev in tvrdka V. Omersa, dr. z o. zav. za izdelovanje lovskih potrebščin.« Zgodovina se je po drugi svetovni vojni ponovila, Industrijsko puškarsko šolo v Kranju so ukinili zaradi bližine meje z Avstrijo, t. i. Zahodom.