Vodovnk ni vodovnik

A oba sta Pohorca. Vodovnk je povodni mož iz pohorske pravljice Jožeta Tomažiča, Vodovnik (1791–1858) je znameniti bukovnik, ljudski pevec in igralec, romarski vojvoda, ljudski živinozdravnik. V svojih pesmih je opeval preprosto, težko, a lepo življenje na Pohorju. Kot izreden poznavalec narave in zdravilnih rastlin je velikokrat pomagal kmetom ob bolezenskih težavah pri živini. Brati in pisati ga je naučil oče, ki je bil tudi sam zelo bister samouk. Jurij je bil v mladosti slaboten deček, zato se je izučil tkalstva. Imel je izreden spomin. Nekoč je dejal: »Veste, možje, je ni pridige, ki bi se je ne zapomnil.« Svoje verze je tudi prodajal, včasih vrezane v les. Bil je izredno priljubljen. Proti koncu življenja, ko je zbolel za jetiko, je veliko prebival pri znancih ali prijateljih in si s pripovedovanjem na svatbah, ob bdenjih pri mrliču, cerkvenih praznikih in semnjih zaslužil za hrano in pijačo. Leto dni po smrti so mu »ofrarji« (gostači) postavili nagrobnik. V njegovi rodni vasi Skomarje danes domače kulturno in turistično društvo, ki se imenuje po njem, zelo skrbi, da se spomin nanj ohranja.

Velikim temačnim gozdovom, polnim čarnih bitij, v katera je verovalo ljudsko izročilo, in pohorskim »glažutarjem« je svoj delovni vek namenil mladinski pisatelj, esejist, pedagog, igralec in gledališki delavec Jože Tomažič, rojen na Velikem Tinju (1906–1970), ki je kot učitelj obredel kar nekaj krajev, preden se je 1948 ustalil na Jesenicah kot izjemen pedagog na gimnaziji in ravnatelj Osnovne šole Prežihovega Voranca … Leta 1952 so v jeseniškem gledališču z velikim uspehom uprizarjali njegovo Pohorsko bajko. Po upokojitvi leta 1968 je postal upravnik gledališča, v katerem je vzgojil celo vrsto izvrstnih igralcev.

Vodovnk je ena izmed pohorskih pravljic, zgodba o pastirčku in njegovem kozlu, kako iz objestnosti užalita povodnega moža, ki z družino biva pod slapom in se strašno maščuje, saj fantič in kozel za vselej izgineta v nepredirnem tolmunu ...

Noben leksikon mi ni razodel, kaj jedo vodovnki, marsikaj pa o tem, kaj tekne vodnarjem. A ker po veliki noči ostajajo ostanki pojedin, bo tale recept pravšnji.

Mafini s šunko in sirom

Za 4 osebe potrebujemo: 250 g moke, 3 ravne žličke pecilnega praška, pol žličke soli, poper po okusu, 150 g poltrdnega sira, 100 g korenja, 100 g šunke, pol šopka drobnjaka, 90 g stopljenega masla, 100 ml mleka, 1 jajce.

Moko presejemo in jo zmešamo s pecilnim praškom, poprom in soljo.

Sir in šunko narežemo na pol cm velike kockice. Drobnjak drobno narežemo, korenje naribamo in z rokami zmešamo vse sestavine.

Maslo, mleko in jajce razžvrkljamo in naenkrat zlijemo na pripravljeno mešanico. Zmešamo s kuhalnico.

V pekač za 12 mafinov damo papirne skledice in jih enakomerno napolnimo.

Pečemo 25–30 minut v pečici, ogreti na 180°. Ko so mafini zlatorumeni, vzamemo pekač iz pečice, mafine pa pustimo 2 minuti počivati. Potem jih vzamemo iz vdolbinic in postrežemo tople ali hladne.

Pa dober tek!