Mama

Tudi moški jočejo, mar ne?, 1. del

Adrian je bil vzgojen na način, da problemov ni. Če pa so se slučajno pojavili, se je moral obrniti proč in jih pomesti pod preprogo. Nikoli ni smel pokazati, da je žalosten ali jezen. Če se je na glas zasmejal, je že priletel očitek, da se ne obnaša spodobno. Danes je star 55 let in je ponovno sam, kar ga zelo boli. Zakaj je tako, pa je razkril v svoji zgodbi.

»Moja starša sta bila zelo ugledna. Mama je morala biti kot zdravnica povsem brezmadežna. Redki vedo, da sem imel starejšega brata, ki se je rodil s težjo možgansko okvaro. Niti domov ga starša nista prinesla! Po približno treh mesecih, ko je obtičal v bolnišnici zaradi nekakšnih pregledov, sta ga dala v rejo. Pred leti je umrl, a sem za njegovo smrt in za to, da je sploh obstajal, izvedel šele, ko je iz krematorija prišel račun za njegovo upepelitev. Z očetom imava isto ime, pa sem pošto po spletu okoliščin odprl. Lahko si predstavljate, kakšen šok sem doživel, ko sem izvedel resnico. Ne morem in ne morem razumeti, kako je bilo to mogoče, da sta se starša odpovedala lastnemu otroku. Na vprašanje, ali sta ga kdaj obiskovala, prav tako nisem dobil odgovora. Ta njun čustveni hlad mi je že kot otroku povzročil nemalo gorja. Bil sem drugačen od njiju, zato sta me na vsakem koraku zatirala in me želela spremeniti po svoji podobi. Privzgojila sta mi lepo obnašanje, to že, a njuno dresiranje je istočasno pomenilo, da ne smem kazati burnih čustev. Ker to ni spodobno. Kaj bodo pa ljudje rekli, če se boš na glas smejal? Če boš navijal muziko? Če boš poslušal Metaliko? Če se boš oblačil, kot se oblači drhal, ki sledi modnim muham? Z leti sem se navadil skrivati svojo dušo. Postal sem igralec, ki je pred starši igral vlogo, ki sta jo želela videti, v samoti svoje sobe pa sem odložil masko in bil takšen, kakršen sem v resnici tudi bil. Igral sem tudi v šoli, kajti večina učiteljev je bila z mojimi starši v zelo dobrih odnosih. Mnogi med njimi so bili enake kreature. Če ne bi bili, zakaj bi se pa tako pogosto družili?

V srednji šoli sem se veliko družil z Renato. Bila je lezbijka, a se je o svojih nagnjenjih bala spregovoriti pred domačimi. Drug drugega sva imela za kamuflažo. Moja čustva so bila normalna, a sem se odnosov bal, ker sem bil prepričan, da se na koncu koncev vsi izrodijo na način, kakršnega smo živeli doma. Renata je bila zelo dobra prijateljica. Ko se je borila z alkoholom, pozneje z anoreksijo, sem ji veliko pomagal. Svoja nagnjenja še zmeraj, četudi smo že v 21. stoletju, skriva pred domačimi. Moji starši so bili ''globoko razočarani'', ker se nisva poročila, ko je – po njihovem – prišel čas za kronanje najine zveze.

Čeprav smo bili precej premožni, pri nas se je denar včasih metal z lopato skozi okno, pa sta me starša kaznovala predvsem s tem, da sta mi, če jima ni bilo kaj prav, zaprla pipico. Pa to ni bolelo, saj ga več kot toliko nisem potreboval. Do krize je prišlo, ko sem v drugem letniku medicine vrgel puško v koruzo. Enostavno se mi je študij uprl in zagnusil – in to kljub temu da sem imel povprečje okoli devetice. Zdelo se mi je, da jaz nisem več jaz, da se izgubljam, da tonem v nečem, kar me je dušilo. Mama je dejala, da sem kriv za njen živčni zlom, oči mi je ukinil žepnino, ki je znašala okoli sedemsto nemških mark. Dopoldan, ko sta bila v službi, sem odšel od doma. Niti enkrat samkrat me nista poklicala, pa sta vedela, kje živim, niti nista kako drugače poiskala stika z menoj. ''Odpikala'' sta me podobno, kot sta to storila z bratom, ko je bil še dojenček,« pripoveduje Adrian.

O svojih takratnih bolečih izkušnjah je pred kakšnim letom začel pisati knjigo, za katero upa, da bo kmalu ugledala luč sveta. Doma niso bili verni, on je vero našel kasneje, ko se je družil z dekletom, ki je izhajala iz precej verne družine.

»Postal sem pozoren, kako še mlade generacije striktno uporabljajo in upoštevajo četrto božjo zapoved, ki pravi: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. O teh besedah sem veliko razmišljal. Spoštovanje ne more izhajati iz prisile, da zadosti formi določene ideologije. Zdi se mi, da je zapoved izjemno psihološko škodljiva, sploh za zlorabljene otroke in tudi takšne, kot sem bil jaz. Spoštovanje mora prihajati iz resničnih čustev, iz pozitivnih odnosov, nikakor pa ne iz ''ukaza''! Povejte mi, kako bi na primer lahko jaz spoštoval svoje starše, ki mi niso dajali ljubezni? Po mojem je čisto legitimno tudi sovraštvo do staršev, če so si to zaslužili. Naj ima deklica, ki jo je oče zlorabljal, do njega pozitiven odnos?

Vpisal sem se na drugo fakulteto, našel sem si delo in živel iz rok v usta. Na obletnici mature sva se zaklepetala z eno od profesoric, ki me je učila, eno leto pa je bila tudi naša razredničarka. Postal sem njen ljubimec, bila pa je tudi prva ženska v mojem življenju, s katero sem spal. Renata ni štela, saj nisva imela spolnih odnosov. Profesorica je bila razumna ženska, dejala je, da se še ''žaba zastonj ne dere''. Dajala mi je mesečno žepnino, ki mi je pomagala, da sem lažje dihal. Žal sem veliko kasneje izvedel, da se je s tem, ko me je spravila v posteljo, želela le maščevati moji mami, ki jo je zelo dobro poznala … A pustimo to, ni pomembno. Z njeno pomočjo sem prišel v točno določen krog ''finih'' žensk, ki so živele na veliki nogi, kjer je bilo veliko prostora tudi za vseh sort užitke. Na podoben način kot jaz se je takrat preživljal tudi znan vodja neke glasbene skupine. Včasih sem šel z gospo v igralnico, zame je kupovala v brezcarinskih prodajalnah. Če bi bil brez vesti, bi živel kraljevsko.

Ko sem diplomiral, sem hitro našel službo. Prav prisilil sem se, da sem to storil. Sam sebi sem se že gnusil, kajti profesorica ni bila edina starejša dama, ki me je jemala v svojo posteljo.

Začel sem živeti ''normalno'' življenje, a je bilo zelo težko. Človek se navadi na določeno udobje, veste.

Potem sem spoznal Mino, se poročil, imela sva otroka. Kadar so me tlačile nočne more in so se mi pred očmi prikazovali prizori iz ''študentskega'' življenja, sva imela velike težave, kajti v postelji sem odpovedal na celi črti. Leta so tekla. O sebi in o tem, kaj sem doživel, ji nisem nikoli pripovedoval. Če je bilo kaj narobe, če se je jezila name, sem utihnil. Iz moje ''nemoči'' se je začela norčevati, kar je pripomoglo k temu, da sem se zaprl vase. Začela se je družiti s prijateljicami, pozno ponoči se je vračala domov, pozno je hodila iz službe. Razvedelo se je, da me vara. Ločila sva se. Preden sva šla v postopek, mi je zagrozila, da bo vsem povedala, zakaj se ločujeva, če ji bom nagajal pri delitvi premoženja in pri plačevanju za otroke. Na srečo je bila vsaj toliko pametna, da sem se s hčerkama družil, kolikor me je bila volja. Žena pa je iz mojega življenja odšla podobno, kot je vanj prišla: skoraj neopazno.

Kmalu sem spoznal drugo dekle. Vedel sem, da je prekmalu, a bil sem tako sam ... Nisva zdržala dolgo. Preveč me je spominjala na mamo. Imela je točno takšen značaj kot ona. Vse, kar je počela, je počela zato, ker ji je bilo mar za mnenje drugih ljudi. Odločil sem se, da se bom intelektualkam nekaj časa izogibal. Zdelo se mi je, da so brez duše in brez srca. Vse, ki sem ji spoznal, so mislile le nase, bile takšne kot moja mama ali pa so se obnašale kot učiteljice, kar je pomenilo, da so me želele prevzgojiti. V času osamosvojitve sem se zapletel z neko nadobudno političarko. Ta je šele bila od hudiča! Ne, ne, ne bom vam povedal njenega imena, le nekaj vam rečem: moški, ki se spusti v odnose z ženskami s političnimi ambicijami, zmeraj potegnejo kratko!«

(Konec prihodnjič)