Sedmica: Zveličana norost

V starem Rimu so imeli navado, da so s prazniki počastili norost. Sedemnajsti december, denimo, je bil rezerviran za saturnalije, praznik na čast bogu Saturnu, ki so se do danes ohranile v obliki pustovanja, karnevalov in podobnih množičnih norčij.

Nič manj ni bila norost zveličana v srednjem veku, ko so na prehodu letnih časov organizirali festivale, na katerih so resničnost postavili na glavo; sužnji so postali gospodarji, moški ženske, nižji duhovniki začasni škofje in tako naprej. Pravzaprav je bil srednji vek poln norcev, glumačev, vagabundov in potujočih pevcev, ki so ob različnih družbenih priložnostih predstavljali prazen prostor med redom in neredom, med otroštvom in odraslostjo, med resničnostjo in iluzijo; srednjeveška norost je bila nasprotje resničnosti vsakdanjega rutinskega odnosa, norci pa glumači brez lastnih vrednot, norm in pomenov, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti avtonomen pogled na svet. Njihova vloga je bila množico vabiti v somrak mitologije, kjer ni ne reda ne civilizacije.

Čeprav se vsebina kulture kot množične zavesti v času in prostoru spreminja ter razvija (od tod različnost kultur), ni v sodobni družbi norost nič manj zveličana, kot je bila v sužnjelastniškem Rimu ali v srednjem veku. Samo objekt norosti, torej na glavo obrnjene resničnosti, je drugačen; če je rimska kultura narekovala čaščenje boga setve in rodovitnosti, narekuje sodobna družba čaščenje boga Potrošnika, ki ga je v imenu lastnih potreb ustvaril vesoljni kapital, njegova božanskost pa je v prividu potreb in želja, v ustvarjanju virtualne resničnosti. Njegov etos je oportunističen, če ne kar nemoralen in se nahaja, kot bi rekel Nietzsche, »onkraj dobrega in zla«.

Tako imenovani veseli december, ki se v resnici začne že novembra, je najbolj vulgarna pojavna oblika kulturne orientacije sodobnega človeka, ki ga v imenu višjih interesov oziroma interesov »višjih« podpirata tako lokalna kot tudi državna oblast in, kajpada, množična občila. Decembra, recimo, odpove vsa logika ravnanja, ki jo narekuje energetska kriza, prej ali slej pa bo država v takšni ali drugačni obliki davkoplačevalcem izstavila račun tudi za to sicer romantično iracionalnost.

Vprašanje je, kdo je v tej igri norec oziroma, kdo s kom brije norce? Odgovor je jasen: ponudniki, ki so na strani kapitala, brijejo s potrošniki norce na vse mogoče in nemogoče načine, potrošniki jim pa nasedajo. Kar sploh ni čudno, saj ima Ponudnik načrt za britje norcev izdelan do najmanjše podrobnosti. In ker so akterji v tej igri v neenakopravnem položaju, bi morala država potrošnike pred tem »kulturnim« vandalizmom na neki način zavarovati. Delno bi zaleglo že to, če bi država božično-novoletno evforijo omejila na zadnji teden v letu in prepovedala prodajo pirotehničnih izdelkov. (Silvestrovanje na newyorških ulicah je potekalo brez alkohola in pirotehnike.)

Svoje bo morala storiti tudi stroka in raziskati pojav brezglavega potrošništva. Kateri manko sili ljudi v to, da kupujejo in se finančno trošijo čez vsako razumno mejo? Samo brezvestno oglaševanje, praznično vzdušje in postavljanje pred družino in prijatelji na pretirano pohlepnost po mojem mnenju ne more vplivati.