Misliti, delati, čutiti

Drugače zapisano: dati večjo veljavo levi ali desni polovici možganov. Leva polovica skrbi za red, logiko, analizo, matematiko, znanost, dejstva …, desna polovica vidi celoto in je zadolžena za umetnost, čustva, duhovnost, intuicijo, naključnost, kaos … Ali še pogled možganov od zgoraj navzdol – naj bolj upoštevamo korteks, ki je del možganov za razmišljanje, ali limbični del, kjer so skrita čustva, in še nižje možgansko deblo, kjer so preživetvene funkcije in kjer domujejo tudi najgloblji strahovi.

V šoli so nas učili misliti in so nas spodbujali, kako si čim več zapomniti, da bomo lažje delali. In da si bomo z znanjem lažje služili kruh ter prispevali dobro k celotni družbi. Učili so nas (vsaj na ekonomski fakulteti), da je ekonomski del družbe motor razvoja celotne družbe. Res se tam ustvarja dodana vrednost, ki jo nato delimo. Videti je, da je ekonomija prevzela prevlado. Zato smo danes zelo podvrženi produktivnosti, zmanjšanju stroškov, biti še bolj učinkoviti, delati hitro in čim več. Vse je merljivo, kar pa ni, bomo naredili merljivo. Zaradi hitrega razvoja računalnikov, umetne inteligence, povezovanja podatkov in prihajajočih robotov si verjetno res ne moremo predstavljati sprememb v prihodnjih desetih letih. Nekateri bomo to doživeli, nekateri pa bomo vse to gledali iz nebes. Ne vemo, na kateri strani bomo.

Vemo pa, da ko gledamo na človeka le tehnično, izgubljamo drugo polovico. Poenostavljeno rečeno: izgubljamo moč desne polovice možganov, izgubljamo moč limbičnega dela možganov, ki je razvojno mnogo starejši (in močnejši) kot del za razmišljanje, ki ga poveličujemo zadnjih dvesto let. Izgubljamo svojo moč, ki je v celovitosti: leva in desna polovica možganov, kaos in red, zaporedje in razpršenost, mišljenje in čutenje, matematika in glasba, zgornji in spodnji del možganov, togost in ustvarjalnost, pravila in igrivost, vedenje in zaznavanje, določenost in intuicija ... Ne trdimo, da je leva polovica možganov manj vredna, le desno smo zanemarili. Zato je koristno, da sami poskrbimo za svojo celovitost in razvijamo tisti del sebe, ki je manj razvit. Videti je, da pri nas prevladuje razum, logika, ukazovanje in učinkovitost, produktivnost … in da težje dojamemo vrednost mehkih delov svojega življenja: intuicija, umetnost, duhovnost, sproščenost, neurejenost, naključnost, čustva, sklepanje kompromisov, odnosi …

Zagotovo tudi zaradi moči razuma danes dobro živimo, verjetno pa smo zaradi zanemarjanja mehkih načinov dojemanje sebe in okolice manj srečni, kot bi lahko bili. Ključ do večje sreče ni v novem avtomobilu ali telefonu. Niti ne v dragem potovanju na Islandijo. Bolj je pomembno, s kom se vozim v avtu, s kom in kako se pogovarjam po telefonu, s kom in kako preživim prosti čas na svojih potovanjih. Stvari nimajo moči, da bi me osrečile.