Z glasom čez vse meje

Marte Zore zadnja leta ni bilo zaslediti na slovenski glasbeni sceni, a je bila v tem času, zatrjuje, bolj aktivna kot kdaj prej. Na sceno se vrača z novim albumom, ki jo prikazuje v povsem drugačni luči.

Marta Zore se po skoraj desetletju premora vrača na slovensko glasbeno sceno. Po desetih letih je izdala nov, četrti album z naslovom Svoja. V osnovi gre za pop-rok album, v skladbah pa se prelivajo tudi drugi glasbeni stili. Med dvanajstimi skladbami je polovica balad, značilnih za Marto, drugih šest skladb pa pevko iz Kranja prikazuje v povsem novi luči, saj je šla z glasom čez vse meje, uporablja nenavadne, skoraj živalske glasove … Ob prelomu tisočletja je Marta potiho izginila z glasbenih odrov in iz medijskega sveta. »Nisem obremenjena s tem, da se mora človek kar naprej pojavljati na sceni. To je prej minus kot plus, ljudje so te hitro naveličani. So me pa zdaj vsi toliko bolj veseli, vse zanima, kje sem bila, kaj se je dogajalo z menoj.« Prav to je naprej zanimalo tudi nas.

Kaj ste počeli zadnjih deset let?

»Aktivna sem bila bolj kot kdaj prej, le da se nisem ukvarjala s pop-projekti. Ustvarila in posnela sem dvanajst CD-jev, med njimi sedem za otroke z Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem s skupnim naslovom Zvonček. Gre za najbolj poslušane otroške projekte pri nas. Skupno sem ustvarila skoraj tisoč skladb, aranžmajev, zvočnih kulis in scenarijev, v Berlinu sem kot skladateljica, producentka, igralka in pevka ustvarila štiri muzikale, ki so izšli na CD-jih, seveda v nemščini, zanje pa sem prejela številna mednarodna priznanja. Vstajala sem ob pol petih zjutraj in v studiih delala po dvanajst ur na dan. V zadnjih letih se ukvarjam tudi s poučevanjem solopetja. Imam lepo število fantastičnih mladih pevk, ki jih pripravljam za vstop na sceno. Z veseljem jih bom predstavila v kakšni televizijski oddaji in na svojih koncertih!«

Na sceno se vračate z novim albumom …

»Na njem je dvanajst skladb. Polovica CD-ja so balade, kakršne vsa dekleta od mene pričakujejo, da se lahko ob njih zjočejo nad izgubljenimi ljubeznimi, skratka tisto, kar se ljudem zdi, da sem jaz. Druga polovica skladb pa je takšna, ki jih publika pri meni nikakor ni vajena. Tisti, ki so jih že slišali, so začudeno gledali, od kdaj pojem tudi to. (Smeh) Gre za čisto drugačno glasbo.«

Kakšno?

»Zelo težko jo bo 'popredalčkati'. Z glasom sem šla čez vse doslej znane meje, prepevam v razponu dobrih petih oktav in pol, uporabljam zelo nenavadne, skoraj živalske glasove, slišali boste precej hudo 'odpikane' in šokantne improvizacije … V treh skladbah igram tudi saksofon, eno od teh s filharmoniki, z odličnim hrvaškim džezovskim pianistom Matijo Dedićem sva posnela zelo znano džez skladbo My funny Valentine. Skratka, druga polovica CD-ja predstavlja glasbo, ki jo bodo nekateri presenečeno poslušali do konca, drugi jo bodo verjetno zelo hitro nehali. Vsekakor me reakcije ljudi zelo zabavajo ... (Smeh) Naj dodam, da so glasba, aranžmaji in večina besedil moje delo.«

Zakaj naslov Svoja?

»Tokrat sem šla z glasbo v intimo. Z glasovi, zvoki sem povedala o sebi veliko več kot z besedami. Pokazala sem vso svojo drugačnost, v drugi polovici CD-ja sem šla popolnoma ven iz pop klišejev.«

Ste pogrešali glasbene odre?

»Ja, in z velikim veseljem se vračam nanje.«

Glasbeni talent je podedoval tudi vaš sin …

»Miha ima dvanajst let, rad poje, v glasbeni šoli se uči igranja na kitaro. Glasba ga spremlja od malega. Kar se tiče njegove glasbene prihodnosti, zna biti še zanimivo ...«