Mafini belega zajca

Bralstvo vseh starosti bere Alico v čudežni deželi že več kot sto petdeset let, čeprav je pisateljsko pero njenega izmišljevalca omahnilo že 14. januarja 1898. Lewis Carroll, Anglež, s pravim imenom Charles Lutwidge Dodgson, rojen 27. 1. 1832, je bil logik, matematik, pisatelj, ilustrator, umetniški fotograf in diakon, ki pa navzlic nazivu nikoli ni opravljal te cerkvene službe, saj ga je peklila jecavost in je bil prepričan, da bi pridiganja ne zmogel. Rod njegovega očeta, tudi anglikanskega duhovnika, je sodil v visoki srednji sloj. Charles je bil prvi sin in tretji otrok. Za njimi se je rodilo še sedem sester in štirje bratje, ki so vsi preživeli mladostna leta, kar je bilo takrat zelo redko. Charles do enajstega leta ni hodil v javno šolo, oče ga je poučeval doma. Deček je bil izjemno nadarjen za matematiko in logiko, po drugi plati pa je imel neizmerno fantazijo. Izobraževal se je na univerzi v Oxfordu, kjer je bil nato profesor vse do 1881. Ko se je z otroki svojega univerzitetnega predstojnika Liddella nekoč vozil po Temzi, je otrokom povedal fantastično zgodbo. Alice ga je prosila, naj jo napiše, in Charlesu ni bilo treba dvakrat reči.

Pojavil se je novi pisatelj Lewis Carroll in njegovi poznavalci so vedno znova odkrivali, da je lik zvedave deklice na moč podoben Alici Liddell, ki je bila tudi njegov fotografski model. Prva izdaja Alice v čudežni deželi je bila na Carrollovo jezo tiskarski zmazek in brž je poskrbel za drugo, ki je zaslovela kot komet. Zgodba o deklici, ki na trati sreča belega zajca in se po padcu v zajčjo luknjo znajde v popolnoma drugačnem, norem, zabavnem, nelogičnem, zabavljivem pa tudi okrutnem svetu, polnem nenavadnih bitij, ki ponazarja tako imenovano nonsense literaturo, kmalu postane literarna klasika, kar je še sedaj. Alica v čudežni deželi je doživela veliko gledaliških in lutkovnih uprizoritev, nekaj filmskih upodobitev, postala je junakinja Disneyjeve risanke in še vedno buri duhove radovednih bralcev. Seveda se ob knjigi lahko tudi posladkamo.

Mafini belega zajca

Za 12 mafinov potrebujemo: 1 jajce, 120 g sladkorja, 1 vaniljev sladkor, 250 ml mleka, 60 g masla, 230 g bele moke, 2 žlički pecilnega praška, pol žličke natrona, 70 g zmletih mandljev

Za puhasto kronico: 250 g bele čokolade, 250 ml sladke smetane, 12 parov zajčjih ušesc iz marcipana po želji

Pečico ogrejemo na 170°.

Jajce stepemo s sladkorjem in vaniljevim sladkorjem. Dodamo mleko in zmehčano maslo in gladko umešamo. Moko presejemo s pecilnim praškom in natronom vred. Suho zmes vmešamo v mokro, a mora testo ostati vlažno.

V pekač za mafine vložimo 12 papirnatih skodelic, jih nadevamo s testom in pečemo 20 minut. Napravimo preskus z zobotrebcem, če so mafini pečeni, in jih zložimo na rešetko.

Belo čokolado stopimo v smetani, ohladimo in za nekaj časa postavimo v hladilnik. Nato čokoladno zmes zmešamo z mešalnikom, napolnimo brizgalko in mafine okrasimo.

Če smo spretni, lahko iz marcipana naredimo 12 parov zajčjih ušesc, jih enakomerno povaljamo v sladkorni moki in vtaknemo v kremasti obliv.

Pa dober tek!