Franjo Kopač - Matevžkov malar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 26. december 2017 / 13:52

»Ko se je zmračilo in so se od vseh strani oglasili zvonovi, smo se razvrstili za obhod okoli ogla. Prva je šla moja mati s posvečeno vodo, za njo je oče nesel križ in molil rožni venec, za očetom pa stara mati s kadilom. In za njimi še ostali družinski člani. Vedno pa je moral ostati kdo za varuha v hiši, ker se je že pripetilo, da je kak nepridiprav medtem ukradel poprtnak z mize, mimogrede pogledal še v peč, ali gleda iz kakšnega lonca kaj svinjskega. Pravili so, da je v Žirovskem vrhu pri Rigelčenu nekoč, ko so šli okoli ogla, prišel rokovnjač in odnesel iz peči kračo, ki se je kuhala za praznike. Potem je bil še tako nesramen, da je stopil v hišo in rekel: 'Šulnte župnte, plečnte mavhnte, dedca v rit pavhnte!' S tem je hotel reči, da je vzel kračo iz lonca, namesto nje pa vrgel v juho star čevelj. Pri obhodu okoli hiše, hleva in kozolca je moral vsakdo pri vsakem sadnem drevesu potresti po eno vejo, da bi prihodnje leto dobro rodilo. Preden smo se vrnili, je trajalo precej časa, posebno če je bil visok sneg; nato smo morali obiti še vse sobe, v vsaki odmoliti po en očenaš in češčenomarijo ter temeljito požegnati in pokaditi, da bi odgnali nesrečo in bolezni od hiše. Spominjam se, da je bil oče nekoč ravno pri litanijah, ko je odprl hlevska vrata, da bi blagoslovili še živino, in molil: 'Vrata nebeška ...' Še krava je zamukala. Ko smo končali obhod, je stara mati odnesla lonec s kadilom pred hišo na vogal ter opazovala, na katero stran nosi veter dim. Če je šel po burji, je bilo prihodnje leto suho, če ga je zavijal jug, pa mokro, itn. Oče je medtem nabil svojo staro pištolo dvocevko in nato pred hišo ustrelil v zrak; to je odganjalo čarovnice in podobno golazen … Ko se je približal čas za polnočnico, se je hiša začela prazniti in s staro materjo sva ostala sama na peči. Ona je kimala in dremala, meni pa so rojile po glavi pripovedke, ki sem jih malo prej slišal, buljil sem v okna, v katerih bi se lahko prikazala kakšna mrtvaška glava ali kak drug strah, dokler nisem zaspal.« (Str. 10–11)

Gornji odlomek sem izbral, ker smo ravno pred božičem. Knjiga je tudi sicer zelo berljiva in hkrati gledljiva, saj je glavni junak slikar; njegovi spomini so obogateni s posnetki njegovih slik. Franjo Kopač (1885–1941), očeta arhitekta Vlasta, je bil prvi akademski slikar med Žirovci, svoj čas profesor na Gimnaziji Kranj, najdlje pa v Splitu, kjer je umrl. Monografija vsebuje tudi zapise več avtorjev o njegovem življenju in delu.