Solidarnost, ne dobrodelnost

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. december 2017 / 18:50

V Infocentru Triglavska roža Bled so predvajali dokumentarni film Route to connect (Pot povezovanja), ki prikazuje potovanje skupine umetnikov po balkanski begunski poti, a v obratni smeri.

Na tritedensko potovanje iz Slovenije do grškega otoka Lesbos po tako imenovanem humanitarnem koridorju se je sredi maja lani na pobudo Jeroena Wilsa, ki je tudi sam deloval kot prostovoljec na balkanski begunski poti, odpravilo osemnajst umetnikov iz vse Evrope. Jeroen Wils je na poti posnel film, skozi katerega je prikazal nekaj obrazov in osebnih zgodb, ki stojijo za statistikami o beguncih, in se ob tem spraševal, kaj se je zgodilo s človečnostjo na južnih mejah Evropske unije.

Sam je namreč balkansko pot označil za humanitarno tragedijo. »Prispe natrpan vlak, na peronu je nekdo zakuril ogenj s plastičnimi skodelicami in smetmi. Prostovoljci pomagajo babicam in majhnim otrokom sestopiti po visokih stopnicah polnega starega vlaka. Peron se napolni z otroki, ki nosijo dojenčke, zmedenimi očeti, mladeniči, ki iščejo svoje družine, dečkom, ki kliče ime nekoga, ki se je izgubil v kaosu, v reki ljudi, ki bežijo na sever. To ni bilo leta 1944. To sem napisal septembra 2015 med svojim nenehnim potovanjem gor in dol po balkanski poti z mnogimi drugimi neodvisnimi prostovoljci. Delali smo tisto malo, kar je bilo mogoče ob srečanju z eksodusom ljudi, ki so iskali zavetje pred vojno, ki je divjala na Bližnjem vzhodu,« je svoje izkušnje z balkanske begunske poti opisal Jeroen Wils. Pol leta kasneje se je po isti poti, kot so k nam prihajali begunci, le v obratni smeri odpravila skupina umetnikov in klovnov. »Naše umetniške predstave so se izkazale za dobro metodo, da smo se približali ljudem in pridobili njihovo zaupanje, kar je prek institucij precej težje. Nam je tako uspelo izvedeti, kaj resnično potrebujejo.«

K vračanju po begunski poti so Jeroena Wilsa med drugim spodbudile fotografije beguncev, ki smo jih po njegovem dojemali kot nomadske duhove brez obraza in imen. Sam se je pridružil stotinam prostovoljcev z vsega sveta, ki so pomagali beguncem, ko so ti začeli množično prečkati meje na Balkanu. »V letu 2015 se je zgodilo, da je v 24 urah mejo prečkalo tudi po 16 tisoč ljudi. Delali smo noč in dan, včasih nismo spali tudi po tri dni skupaj,« se spominja. Na začetku, pravi, je bil tako zaposlen, da niti pomislil ni na fotoaparat ali kamero. Poleg zbiranja pomoči v hrani in sanitetnem materialu so beguncem posredovali tudi pravno pomoč in osnovne informacije, kje sploh so. »Pogosto sem prehodil del poti z njimi ali smo skupaj posedali ob ognju. Tako so se stkale številne prijateljske vezi.«

Po zaprtju humanitarnega koridorja je večina beguncev obtičala v Grčiji. »Ne morejo ne naprej ne nazaj, nimajo nobenih pravic, so brez kakršnihkoli informacij,« je razložil Jeroen Wils in dodal, da v taboriščih begunce združujejo po narodnostih. »Ko se je v taboriščih začelo nasilje, so me sami prosili, naj vzamem kamero in Evropejcem povem, kaj se dogaja. Takrat sem začel snemati.« In tudi film Route to connect je po njegovih besedah plod teh prizadevanj, da pove, kdo sploh so ti ljudje, o katerih se širijo tudi številne govorice. »Sam z njimi delam že tri leta, v tednu dni sem govoril z več kot tisoč ljudmi, a nisem doživel niti enega primera nasilnega vedenja ali nespoštljivega odnosa,« je poudaril. Prepričan pa je, da dobrodelnost ni pravi pristop, saj se takoj vzpostavi hierarhičen odnos, ključ je po njegovem v solidarnosti z begunci. V Grčiji, Srbiji in Makedoniji imajo pred prihajajočo zimo še ogromno težav. »V Srbiji je stotine beguncev, ki živijo v gozdovih.« Z ozaveščanjem, tudi prek omenjenega filma, si zato prizadevajo za trajno rešitev, saj bi radi tem ljudem povrnili tudi spoštovanje.