Opojnost gora Marka Žerovnika

Marko Žerovnik je izdal knjigo Opojnost gora, hvalnico naravi in predvsem goram, nad katerimi se avtor kljub dopolnjenemu petinosemdesetemu letu starosti še vedno navdušuje.

»Življenje raste in sega vse do nevidnega sveta, kjer se človeška duša umiri v opojnosti gora,« se glasi kratek delček pesmi Neskončni krog, ki odpira knjigo geografa dr. Marka Žerovnika iz Komende, ki pri svojih 85 letih še vedno premore dovolj energije in pristnega navdušenja nad svetom, ki ga obdaja, da še vedno piše in ustvarja.

Skupaj z ženo Angelco že vse življenje zahajata v gore, ki jih je Marko vzljubil že v mladih letih. Na eno izmed prvih tur se je pri trinajstih podal na Veliko planino, kjer so ga tik po drugi svetovni vojni presunile razbitine zavezniškega bombnika, ki se je razletel po planini. Vse odtlej se je vzpenjal na vrhove, ne samo slovenskih gora, temveč tudi mnogih gorstev po svetu. Povzpel se je na streho Evrope Mont Blanc pa na domovanje grških bogov Olimp, najvišji vrh Afrike Kilimandžaro, obiskal pa je tudi obe največji gorstvi na svetu – Ande in Himalajo.

Ob predstavitvi knjige v sredo zvečer v Galeriji mežnariji v Mengšu mu je novinar Jožef Pavlič, ki je vodil pogovor, postavil tudi vprašanje, kaj bi rekel na to, da sta alpinizem in gorništvo osvajanje nekoristnega sveta. »Gotovo takšno razmišljanje ni nastalo med planinci, temveč med tistimi, ki tega sveta niso nikoli doživeli od blizu,« je bil jasen dr. Marko Žerovnik, ki s knjigo Opojnost gora ni popisal le številnih prigod, ki so se mu pripetile med neumornim obiskovanjem gora, temveč knjiga predstavlja tudi svojevrstno hvalnico naravi in človeka, ki jo iz vsega srca občuduje. Kako si naj sicer drugače razlagamo verz iz že omenjene pesmi: »Živeti z naravo, jo opazovati in se z njo pogovarjati – za človeško dušo zares večje sreče ni.«?

Čeprav ga je nekajkrat tudi sreča rešila pred smrtjo, je naravi in goram ostal zvest do današnjih dni, krepko v devetem desetletju življenja. Pred dvema letoma sta z ženo Angelco obiskala Venezuelo, kjer sta opravila tudi nekaj težavnejših vzponov. Na vprašanje, kako si pri teh letih še upa v visokogorje, je odgovoril: »Ključni sta tako fizična kot psihična pripravljenost. Ko si enkrat v gorah, pa ne razmišljaš več o tem, kaj bi šlo lahko narobe. Če bi, namreč obstaja nevarnost, da bi si premislil.«

Zanesljivo sta tudi obiskovanje gora in posledično dobra kondicijska pripravljenost veliko pripomogla k temu, da je še vedno vitalen in radoveden, predvsem pa ostaja plodovit avtor. Številnim knjigam, od geografskih priročnikov do potopisov z različnih poti po svetu, ki jih je že napisal, bo namreč kmalu dodal še eno. Kot se nakazuje že v knjigi Opojnost gora, avtorja zanima tudi poezija. Zbirka pesmi pa je že v nastajanju.