Ničelna toleranca

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Gorenjska / torek, 28. november 2017 / 14:39

Starejša gospa nima niti centa lastnega denarja: gotovino in kartice so ji pobrali domači, ki sicer zgledno skrbijo za njene potrebe. Poleg tega jo doma zaklepajo in razen zaupne osebe, ki občasno prihaja v hišo, nima nobenih socialnih stikov. Gospa je sicer pri polni pameti, zato omenjena oseba ocenjuje, da gre za primer ekonomskega nasilja nad starejšim človekom. V drugem primeru je klic soseda, da se sedemdesetletna gospa, polna modric, pogosto zateče k njim, sprožil postopek obravnave, v katerem je bila soseda nameščena v varno hišo, za nasilnega moža so dosegli prepoved približevanja in na sodišču tudi izselitev iz skupnega stanovanja. Gospa, ki je bila dolgo vdana v usodo in pripravljena potrpeti, se je odločila za ločitev in tako že kar priletna začela življenje na novo. Čez osemdeset let star oče se je odselil iz hiše, kjer je živel s sinom, ki je imel duševne težave, bil vdan alkoholizmu in zato pogosto nasilen. Oče se je še vedno čutil dolžnega skrbeti zanj in mu je na njegovo zahtevo prinašal denar, hrano in drugo. Snaha, ki naj bi skrbela za ostarelo taščo, jo je grdo zanemarjala: ni ji dajala hrane in zdravil, ni skrbela za njeno higieno. Ko je nadzor nad razmerami prevzela socialna služba, se je stanje izboljšalo, snaha si v strahu pred ukrepi ni več upala nadaljevati nesprejemljivega početja.

To je le nekaj primerov nasilja nad starejšimi, za katere so v socialnih službah izvedeli in se nanje odzvali. Štiri domače stene pa najbrž še skrivajo situacije, ko močnejši izrablja svojo moč nad šibkejšim, ga ustrahuje in postavlja v podrejen položaj. Starejši ljudje, ki doživljajo nasilje, so v tem odnosu še posebej nemočni in o nasilju težje spregovorijo. Bodisi so odvisni od nege ostalih v družini, težje gibljivi, osamljeni in izolirani nimajo socialnih stikov in ne informacij, kako si v teh odnosih pomagati. Velikokrat molčijo zaradi občutka sramu in krivde, posebno če jih zlorabljajo njihovi lastni otroci. Tudi če kdo izve za nasilje, ga pogosto prosijo, naj nikomur ne pove, da ne bo še slabše. Dinamika družinskih odnosov je tako zapletena, da je pogosto težko obvladati razmere. V družbi vse večjega individualizma in vse manjše solidarnosti tako dopuščamo, da se nedopustne stvari dogajajo naprej, kot morebitni opazovalci nasilja ne storimo nič, da bi ga preprečili, saj se ne želimo vpletati v življenja drugih. Toda nasilja, če ga opazimo, ne bi smeli dopuščati, zanj bi morala veljati ničelna toleranca. To ne velja samo za najbolj ranljive: otroke, invalide, bolne, starejše. A najprej zanje.