Kot odvržena prtljaga

Miranova zgodba, 2. del

»Sredi osmega razreda, ko mi je v šoli ravno dobro steklo, je prišel pome eden od daljnih sorodnikov. Da me odpelje domov, ker stara mama ne more živeti sama. Bolj kot sem se upiral, manj so me slišali. Tudi razredničarka je bila žalostna, ko sem prišel k njej po slovo. 'Jaz sem pa mislila, da bo še kaj postalo iz tebe!' mi je dejala. Na pot me je pospremila z lepim priporočilom …

Vrnitev domov, k babici, je bila zelo žalostna. Nepremično je ležala v postelji, srepo je zrla vame, pa ne vem, ali me je sploh prepoznala. Začela je grčati, in glasovi, ki so prihajali iz nje, so bili strašljivi. Pojma nisem imel o kuhanju, zato sva dan za dnem jedla krompir v oblicah. Pravzaprav sem ga jedel jaz, kajti ona je odklanjala žlice, ki sem ji jih nosil k ustom. Bogve, morda bi od lakote celo umrla, če ne bi prišel na obisk župnik. Začel se je jeziti, tudi preklinjal je, ko je videl, da sva kot dva tepčka, a je njegovo posredovanje pomagalo. Poslej je vsak dan prihajala neka ženska, ki je babico preoblačila, hranila in kakšnih pet minut je ob njej tudi posedela. Kmalu si je toliko opomogla, da je kakšno besedo spravila skupaj. A bolje bi bilo, če je ne bi. Z vsako od njih mi je dopovedovala, kako me sovraži. Potem je na srečo umrla. Nič nisem jokal. Sorodniki so jo pokopali, za poravnavo stroškov, ki so jih imeli s pogrebom, so zarubili hišo. Iz nje so me potem tudi nagnali, naj grem, kamor hočem.

Star sem bil šestnajst let, ko sem moral iti s trebuhom za kruhom. V žepu nisem imel niti dinarja. Nič. Le nekaj starega kruha, ki sem ga našel v shrambi. Povprašal sem pri tem in onem, ali imajo zame kakšno delo, pa so me napodili od hišnih vrat, češ izgini, takšni, kot si ti, tudi kradejo. Zelo kruti so bili. Včasih sem se tudi razjokal, tako hudo mi je bilo. Enkrat popoldne sem prišel do starejše hiše, ženska, ki je plela na vrtu, se mi je prijazno nasmehnila. Srce se mi je ogrelo, končno nekdo, ki je prijazen. Povabila me je k sebi in mi postregla s tem, kar je njej ostalo od kosila. Zapletla sva se v pogovor, medtem se je znočilo in nič ni imela proti, da prenočim pri njej. Postlala mi je na peči z besedami, da bova že jutri videla, kako naprej. Zelo sem ji bil hvaležen. Po letih, ko so me vsi pretepali, zaničevali in po krivici obsojali, da sem tat, lenuh in ničvreden, je bila lepa beseda kot božji dar. Lojzka je pletla košarice, takšne, s kakršnimi nosimo ob veliki noči k žegnu. Dela je imela precej, pa me je prosila, če nekaj časa ostanem in ji pomagam. Medtem ko sem velik kos kruha namakal v vroče mleko, sem ji vneto prikimaval. Tisti večer sem z veliko bridkosti spoznal, da nobena stvar ni zastonj, še lepa beseda ne. Lojzka je bila pri svojih 48 letih že dolgo časa vdova, sin je delal v Nemčiji, za hčerko pa so se izgubile vse sledi. Pa je potrebovala nekoga, ki bi ji grel posteljo. Nikoli še nisem bil z žensko, vsaj na tak način ne. Tudi nisem imel kakšne lepe postave, bil sem fant drobnih kosti, bolj podoben desetletniku kot odraslemu. A je to ni motilo. Vzela me je k sebi v posteljo in tam sem moral početi čudne reči. Včasih tudi takšne, ki so me silile v slabost. Zabičala mi je, da ne smem nikomur povedati, kaj počneva. Sosedom pa je razložila, da sem sin njene hčere. Lačen ljubezni in iskrenosti sem vztrajal, četudi mi ni bilo lahko pri srcu. A sem se pri Alojziji malo poredil, tudi zasmejal sem se kdaj pa kdaj. V posteljo me je spravljala tudi sredi dneva. Sredi dela me je čudno pogledala, potem pa me je zagrabila za roko in me odvlekla s seboj. V tistih dveh letih, kar sem bil pri njej, sem spoznal še drugo plat življenja, polno prevar in posmeha poštenju. Spoznal sem sprevrženost ženske duše, ki se je na zunaj delala lepo in spoštovano, v spalnici pa je bila umazana in pokvarjena.

Malo pred veliko nočjo je hudo zbolela, staknila je pljučnico. Ukazala mi je, naj košarice za k žegnu kar sam prodajam na tržnici. Kar bo ostalo, pa od hiše do hiše. Naložil sem jih na cizo, sam pri sebi pa sem sklenil, da se nikoli več ne vrnem. Zato sem stlačil v vrečo za krompir še nekaj oblačil, malo hrane in par čevljev. Prodal sem vse do zadnje košare in nabralo se je kar nekaj dinarjev v mojem žepu. Sklenil sem, da si bom privoščil krof s čajem in malo ruma v njem. Kar naenkrat sem začutil, da me nekdo opazuje. Dvignil sem pogled in pri sosednji mizi je sedela starejša ženska, ki pa – kako nenavadno – ni imela rute na glavi. Nasmehnil sem se ji in hitro je prisedla. Povedala mi je, da čaka na avtobus, da je sama in osamljena. Povabila me je, naj grem z njo. Saj se niti ne poznava, sem ugovarjal. Toliko časa je silila vame, da sem pristal. V Kranju je imela svoje stanovanje, ki je bilo zelo lepo, veliko, prostorno, predvsem pa je bilo v njem toplo. Prvič v življenju sem se tudi skopal v pravi kadi! Bilo je neverjetno. Ponudila mi je brezov šampon, ki je zelo lepo dišal. Za seboj sem zaklenil vrata, kajti nisem je še poznal, zato ji tudi nisem zaupal. V žepu sem imel precej denarja, kdo ve, lahko me je povabila zato, da me okrade, sem razmišljal. A se ni zgodilo nič takšnega. Bolj kot kaj drugega je potrebovala poslušalca. Ure in ure sva sedela na kavču in pripovedovala mi je zgodbe o mami, babici, o sebi. Dokler so bili še živi, je bila njihova jetnica. Nikamor ji niso pustili, zaklepali so jo v stanovanje, da jim je stregla in jih negovala. Vsako nedeljo so šli k maši, potem pa še na dolg sprehod. To pa je bilo tudi vse. Iz službe, bila je zaposlena kot prodajalka v trgovini, v pritličju, je morala priti domov takoj, ko so zaprli, če je kdaj mudila, so jo že prišli iskat. Njena že malo čudaška zgodba se me je zelo dotaknila. Marta se mi je zasmilila, saj sem ugotovil, da sva sorodni duši. Stara je bila blizu šestdeset let. Čez kakšen teden je naneslo, da sem si zaželel ženske. Katerekoli. Pa sem ji predlagal, da bi morda midva. 'Ja, če ne boš nikomur povedal,' je vztrajala. Ja, komu pa bi?! Nikogar nisem poznal. In tako se je začelo. Bila je še nedolžna, neizkušena, zelo nerodna. A je nekako šlo, saj je bila mila in dobrega srca. Ničesar grdega ni počela z menoj in tudi jaz ne z njo. Potem pa me nekoč na cesti ustavijo miličniki. Skoraj bi se v hlače. Ustrašil sem se, da me je Alojzija prijavila, ker sem ji ukradel denar. A ni bilo nič takšnega. Iskali so me, ker sem že zdavnaj prekoračil čas, da bi šel v JLA. Pridržali so me tri dni z izgovorom, da sem se namenoma izogibal vojaščini. Končno se je med miličniki našel nekdo, ki je dejal, da sem zagotovo tepček, ker sem že videti kot tepček – in naj me izpustijo. O, kako me je bila Marta vesela, ko sem se spet prikazal pri vratih! Ko sem se rešil njenega objemanja, sem stekel v sobo ter preveril, ali je denar še na svojem mestu. Bil je.

V mesecu dni sem dobil poziv. Makedonija. Beseda je odzvanjala v mojih ušesih, niti sanjalo se mi ni, kje bi to bilo. Marta je od nekod izvlekla zemljevid.

'Kaj bo pa z nama?'' me je vprašala na pragu. Skomignil sem z rameni. Še tega nisem vedel, kaj bo z menoj, ne da bi tuhtal, kaj bo z nama!«

(Nadaljevanje prihodnjič)