Prvi častni občan je Stanko Košir

Besedilo: U. P.
sobota, 28. julij 2007 / 06:00

Najvišje občinsko priznanje - naziv častni občan bo prejel Stanko Košir iz Gozd-Martuljka za ohranjanje izročila Rut.

Ob občinskem prazniku bo župan Jure Žerjav podelil občinska priznanja, letos v skladu z novim pravilnikom o občinskih priznanjih, po katerem je najvišje občinsko priznanje naziv častni občan. Čast, da bo postal prvi častni občan Občine Kranjska Gora, bo pripadla 90-letnemu Stanku Koširju iz Gozd-Martuljka. Nagrajenec se že vrsto let posveča proučevanju zgodovine in narečij Rut in doslej je izdal že deset knjig, s katerimi skuša ohraniti izročilo teh krajev in ga zapustiti naslednjim rodovom.

Gospod Stanko je rojen v Rutah in tu je preživel večino življenja. Vmes je služboval po različnih krajih, vedno pa se je vračal domov, v preljube Rute. »Rute mi pomenijo ogromno,« pravi sogovornik, ki je že kot deček začel zapisovati narečne besede, ki jih je slišal doma. »Mama mi je zgodaj umrla in živel sem pri stari mami in starem očetu, kjer so govorili samo po domače. Ko sem šel v šolo, nisem učitelja skoraj nič razumel … Že takrat sem na papirčke zapisoval narečne besede. A nikoli nisem mislil, da bom kdaj pisal!« Po končani osnovni šoli je želel postati mizar, a življenje se je obrnilo drugače. Tako je delal na železnicah, kjer je začel s krampom in lopato, nato pa ves čas napredoval in si pridobil srednješolsko izobrazbo kot knjigovodja. Zamenjal je nekaj služb, upokojitev pa dočakal na zavarovalnici. Po upokojitvi se je nekaj časa ukvarjal z izdelovanjem miniatur in spominkov iz lesa, leta 1994 pa je začel pisati. Najprej se je lotil kronike kraja in kljub številnim razočaranjem in podcenjevanju se ni dal. Leta 1997 je pripravil prvi slovar rutarške govorice, v katerem je zbral več kot osem tisoč besed, nato pa s pisanjem nadaljeval in do danes se je nabralo deset knjig, ki sestavljajo opus predstavitve domačega kraja. V njih se je posvetil anekdotam, razmišljanju prednikov, oblačenju, kulinariki, prehranjevanju, tedanji vzgoji … Prve knjige je napisal na roke in jih nato dal pretipkati, nato je kupil pisalni stroj, pri 82 letih pa prvi računalnik. Danes, pri devetdesetih letih, piše na sodoben prenosni računalnik. Kot pravi, so pisanju namenjeni popoldnevi. Njegovi dnevi tečejo v ustaljenem ritmu. Vstaja zgodaj in vsako jutro se odpravi ven, v naravo. Hodi po uro, dve, kar ga ohranja čilega in zdravega. Potem obišče sestro, ki je še tri leta starejša in živi sama, opoldne malo počiva, nato pa sede za računalnik. In čeprav je še lani zatrjeval, da je s knjigami zaključil, že nastaja nova, enajsta knjiga. Tokrat piše o tem, kdo so bili gospodarji domačij v Rutah od leta 1827 naprej, kako se je nekdaj reklo pri hišah in kakšne hišne številke so imeli nekoč in danes. Gospod Stanko ima izreden spomin, saj se spominja Rut, kakršne so bile osemdeset let nazaj. »Za nazaj imam neverjeten spomin. Prav vidim, kako je bilo, kako je stari oče imel pred hišo železno škatlo z žeblji, še danes bi spoznal tisto kladivo …In spomnim se vsake hiše od Rut do Kranjske Gore, mimo katerih sem hodil v šolo.«

In na kaj je sogovornik v dolgem življenju najbolj ponosen? Skromen, kot je, pravi, da bi težko rekel, da je na kaj posebej ponosen. »Nikoli si v življenju nisem zadajal ciljev. Celo življenje sem se učil in stvari so se mi sproti odpirale. Pa tudi nikoli mi za nič v življenju ni bilo žal. Življenje sprejemam takšno, kot je. Vse sorte je bilo in vse je minilo …«