Na olimpijadi pred skoraj 60 leti

Besedilo: J. R.
sobota, 28. julij 2007 / 06:00

Karel Klančnik, rojen Mojstrančan, je eden tistih, ki je močno zaznamoval zgodovino razvoja skakalnega športa v Gornjesavski dolini.

Mojstrana je v svoji zgodovini dala športnemu svetu nekaj junakov, predvsem v zimskih športih; tekih, smučarskih skokih in alpskem smučanju. Ko danes sestavljajo mozaik svojih uspehov, spomini včasih že začnejo bledeti, predvsem pri tistih v častitljivi starosti. Karel Klančnik, rojen Mojstrančan, je eden tistih, ki je močno zaznamoval zgodovino razvoja skakalnega športa v Gornjesavski dolini. Njegov 90-letni jubilej, ki ga je v krogu svojih proslavil pred dnevi, je bila priložnost, da pokukamo v delček njegovega športnega življenja. Čeprav je določene dogodke že zabrisal čas, skupaj ob obisku sestavimo droben mozaik najpomembnejših. Prvih stikov s snegom smučarskimi skoki se danes spominja: »Doma sem najprej kar okoli hiše delal majhne skakalnice od 3 do 5 metrov in se korajžno poganjal po zaletišču. Ko je k Smučarskemu klubu Dovje-Mojstrana prišel norveški trener, se je vse skupaj začelo zares. V Večernicah pri vasi Dovje smo naredili večjo skakalnico in začeli trenirati. Smuči smo najprej izdelovali kar sami iz desk, ki smo jih dobili v skladišču v Cementarni, kjer so pakirali cement.«

Karel je napredoval v odličnega skakalca, vrsto let je bil državni reprezentant. Leta 1937 je zmagal na mednarodnem prvenstvu Bolgarije, na mednarodnem prvenstvu Romunije je bil drugi, nanizal pa je še več drugih mednarodnih uspehov. Danes se predvsem ponosno spominja nastopov na dveh zimskih olimpijskih igrah leta 1948 v St. Moritzu in leta 1952 v Oslu. Skorajda ni skakalca, ki imena Planice ne bi izgovarjal s spoštovanjem. Karel je malo drugačnega mišljenja, čeprav je tam leta 1950 na Bloudkovi letalnici dosegel osebni rekord 110 metrov, ki je bila takrat lepa daljava. »Nikoli nisem čutil neke posebne pripadnosti. Tam so bila pač tekmovanja in sem se jih pač udeleževal. Leta 1953 sem na 80-metrski skakalnici grdo padel na glavo. Ker je bil veter, mi ne bi smeli dovoliti, da skočim, pa tega niso upoštevali.« Padec je tudi pomenil konec njegove športne kariere, ki jo je zaključil pozno, pri 36 letih. Kasneje je bil najprej trener mladinske in kasneje članske reprezentance v bivši Jugoslaviji. Kasneje se je umaknil iz skakalnega športa in se posvetil poklicnemu delu na železnici. Smučarske skoke spremlja do današnjih dni. Ko skuša primerjati preteklost in sedanjost, poudarja, da je to nemogoče. »Mi smo trenirali in skakali skromno oblečen in opremljeni. Danes gre za bliskovit napredek. Kdor skorajda ne trenira noč in dan, bolje, da kar neha. Tudi pri svetovnih rekordih ne vem, kje se bo to ustavilo.«

Življenje v visoki starosti mu »teče« v Radovljici, kjer živi z ženo Nado. Pred 90-letnim jubilejem se je odrekel vožnji z avtomobilom, saj je ocenil, da je bil dosti časa šofer. Malo mu je sedaj ponagajalo zdravje, a se športna korenina ne da. Da bi mu lepe misli še dobro ob trdnejšem zdravju krasile dneve med ljudmi, ki jih ima rad, mu izrekamo najlepšo čestitko ob visokem življenjskem jubileju!