Greben nad Dolino Triglavskih jezer

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 09:53

Veliko Špičje (2398 m) – Bohinjci mu rečejo kar Lepo Špičje. Oster greben nad Dolino Triglavskih jezer. Njegovo prečenje je ena tistih lepih tur, ki jo človek vsakih nekaj let preprosto mora ponoviti.

Zadnjič smo turo zaključili na Prehodavcih. Prespali smo v bivaku, ki sprejme 24 ljudi. Zbudili smo se v ne povsem jasno jutro. Meglice so napovedovale, da bo občutek na grebenu mističen, deloma razgleden, morda tudi ne; a iskreno, nekje globoko je glodal tudi črv slabega vremena, saj je bila vremenska napoved bolj čemerna za popoldanske ure.

Od Zasavske koče na Prehodavcih se sprehodimo mimo bivaka do smerokaza, ki nas usmeri kar naravnost, proti Velikemu Špičju, po t. i. poti Stanka Kosa. Stanko Kos je bil v šestdesetih letih načelnik komisije za pota pri Planinski zvezi Slovenije in je vodil prvi tečaj za markaciste v Kamniški Bistrici leta 1974. Na začetku se zložno vzpenjamo čez izrazite kraške pode, kjer lahko občudujemo izvirno igro matere narave in vode. Sledimo markacijam, da se ne znajdemo pred kakšnim globljim breznom. Pot začne zavijati desno in postaja strmejša. Smo na Zadnji Lopi, 2115 m. Z Zadnje Lope malce sestopimo in se začnemo vzpenjati na Malo Špičje, 2312 m. Pot nas vodi nekaj časa po levi, nekaj časa po desni strani grebena. Odpre se nam pogled na Ledvičko, znamenito jezero v Dolini Triglavskih jezer. Razgleden, čudovit greben je ponekod precej oster. Tura za vrtoglave ni primerna. Potreben je trden korak. Tik pod vrhom Velikega Špičja se z leve strani priključi pot iz Doline. Do vrha nas loči le še nekaj minutk. Veliko Špičje ponudi veličasten razgled; globoko pod nami je Trenta s smaragdno Sočo in vencem svojih gora, na drugi strani je Dolina Triglavskih jezer, nad katerimi dominirajo skalni vršaci. V grebenu so proti jugu Plaski Vogel, Travnik, Čelo … V ozadju Jalovec, Mangart, Montaž, Viš, Kanin, Rombon, Matajur, proti vzhodu pa Kanjavec, Vogli, Triglav …. Lepota, ki jemlje dih in navdušuje.

Sestopimo v Dolino Triglavskih jezer. Sestop je strm in tudi tehnično zahteven, saj je nekaj strmih skalnih skokov, ki so lepo zavarovani. V spodnjem delu hodimo po kraških podih, nato pa skozi nizko rastje, kjer se tik pred markirano potjo, ki povezuje Kočo pri Triglavskih jezerih in Zasavsko kočo na Prehodavcih, radi pasejo svizci. Le glasni ne smemo biti, pa nam bo morda kateri izmed njih zavil čokolado.

Ko dosežemo markirano pot, zavijemo levo in se po dolini vrnemo do Zasavske koče na Prehodavcih. Hodimo mimo Velikega jezera – Ledvičke, nad katerim nas čaka vzpon do Zelenega jezera. Če bomo hodili v tišini, bodimo pozorni na svizce. Nad Zelenim jezerom je razcep, proti Hribaricam in proti Zasavski koči na Prehodavcih. Na Prehodavcih začnemo s sestopom proti Trenti oz. Zadnjici po odlično ohranjeni mulatjeri. V začetnem delu sestopa je mulatjera strma, udobna postane, ko dosežemo t. i. Zeleno grivo. Pot je res neverjetna. Če nam danes mulatjere pomenijo udoben sestop ali vzpon, so v času, ko so bile narejene, za tiste fante pomenile »Way to Hell«, pot v pekel, kjer so se borili za preživetje med vojaškimi akcijami. Malce pred sedlom na desni v skali vidimo vzidano kapelico, ki so jo postavili italijanski vojaki. Ko dosežemo sedlo Čez Dol, 1632 m, kamor pripelje z leve strani tudi pot iz Trente, mi zavijemo precej strmo desno navzdol v Zadnjiški dol. Sestopamo po kamnitem pobočju in ta sestop, moram priznati, mi ni bil povsem nič ljub. Strm sestop se na dnu Dola povsem položi in dosežemo znano markirano pot, po kateri smo se vzpenjali proti Komarju. Smo na makadamski kolovozni cesti, po kateri bomo sestopili do začetka doline Zadnjica, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Nadmorska višina: 2398 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 4 / 5