Vojaški otrok

Francka, 2. del

»Če je babica želela kaj povedati dedu, je naročila mojemu očetu: ''Daj, povej mu to in to. Spomni ga na to in to.'' Bilo je, kot da ne bi imela medsebojne komunikacije. Včasih je naročila tudi meni: ''Pojdi ga vprašat, ali bo jedel ričet s fižolom!'' Pa je ded sedel za pečjo, komaj kakšen meter stran. Čudna sta bila, a po drugi strani sta bili njuni duši tesno povezani med seboj. Po babičini smrti sem se želela preseliti v njeno kamro, pa mi ded ni dovolil. Sem in tja se je zaprl vanjo, kaj je počel za zapahnjenimi vrati, nismo vedeli.«

Ko je Francka videla, da me odnosi med moškimi in ženskami jako zanimajo, se ji je odvezal jezik.

»Tudi teta je znala oviti možakarje okoli prsta! Kot kaže, smo nekatere to imele v rodu. Doma je bila z idrijskih koncev, ''gobčna'', glasna, tudi malo domišljava. Pogosto mi je pripovedovala, kako je morala kot dekle pred žandarji skrivati vžigalnik na bencin. V času, ko je bila mlada, so bili ti strogo prepovedani. Ona pa je kadila kot Turek in ga je nujno potrebovala. Povedala je še, da je imel vsak legalen vžigalnik poseben žig, njeni pa so bili vsi po vrsti ''prešvercani'' iz Italije. Nekoč, ko jih je imela v vseh žepih polno, jo je ustavil financar Albin. Menda je bil tako strog in dosleden, da so se ga vsi tihotapci bali. Teta ni vedela, kako bi se izmotala, pa dvigne krilo in mu pokaže noge. ''To je vse, kar je na meni vrednega,'' je dodala. Albin jo je brez odvečnih besed izpustil. Naslednji dan je potrkal pri njej doma. Bil je v delovni uniformi, zato se ga je oče, ki mu je odprl, zelo ustrašil. Kmalu se je v veži prikazala še sama. Zapeljivo se mu je nasmehnila in ga povabila v hišo na kozarec mošta. Albin je potegnil iz žepa škatlico, v kateri je bila zlata verižica s križcem. ''Pa si jo nadeni, da bo na tebi vsaj nekaj vrednega,'' ji je resno in dostojanstveno predlagal. Teti se je vse skupaj zdelo smešno, pa se je začela na ves glas smejati. ''Tudi prav,'' je ostal Albin neomajen, ''ali jo vzameš ali te pa dam zapreti zaradi vžigalnikov.''

''Lahko se tudi poročim s teboj,'' se je pošalila teta. ''Tudi prav. Bom zelo zadovoljen,'' se je glasil odgovor. Ko se je oglasil naslednjič, je imel pod pazduho belo štruco (njegov oče je bil zelo znan ljubljanski pek), v roki pa je držal zaročni prstan. Nataknil ji ga je na prst, ji gledal v oči in naznanil, da sta sedaj zvezana v dobrem in slabem. ''Kaj pa, če bom kdaj trmasta in se boš jezil name? jo je zanimalo, ker ga še zmeraj ni jemala resno. ''Te bom pač kaznoval. Dal te bom čez koleno in našeškal.'' In to se je res od časa do časa zgodilo. Vsi so vedeli, kdaj jo je tepel, kajti vreščala je kot ''jesihar'', Albin pa jo je trdno držal na kolenu.«

Nekaj časa sva se zelo od srca smejali. Ponavadi so bile ljubezenske zgodbe iz njenega časa zelo resne, če že ne tudi žalostne.

»Tudi moja druga hčerka ima zanimivega očeta. Vojaka JLA. Na naše konce so prišli na enotedenske vadbe vojaki. Iz avtobusa so stopali v popolni opremi, kar se je nam, ki smo stali tam okoli in firbcali, zdelo zelo smešno. Dva, ki sta šla mimo nas, sta sicer gledala v tla, a smo ju zelo dobro slišali, ko sta dejala: ''Poglej jih, koliko jih je, ki čakajo na našega k****.'' Ker sem bila predrzna, sem mu siknila nazaj: ''Ga vam vsaj ne bo treba drkati pred Titovo sliko!'' Sovaščanke so me mirile, naj se ugriznem v jezik, da me ne bodo slišala napačna ušesa, a sem še kar naprej jezikala. Pa mi je padla na pamet ideja. Četudi so okoli šotorov postavili ograjo, sem pod večer nabrala nekaj ježev in jih spustila skozi mrežo. Na karton od škatle za čevlje pa sem napisala, da si lahko pomagajo z ježi, če bodo že imeli potrebe. Vidite, takšna žlehtnoba sem bila! Ker smo bili najbližji njihovemu taboru, so nas prišli prosit, ali imamo kaj viška krompirja in repe. Ne bodi vrag, po gajbice je prišel tudi vojak, ki sem mu prvi dan jezikala. Zdelo se je, da ne zna besedice slovensko, a se je kasneje izkazalo, da se je le toliko poturčil v JLA, da je na materni jezik kar pozabil. Na stopnicah, ki so vodile iz kleti, me je poskušal nagnati stran, češ da jim nadrejeni ne dovolijo, da se pogovarjajo s civili. ''Prav, potem pa še našega krompirja ne boste jedli, če ne poveš, kako ti je ime!'' sem se vztrajala. Izjecljal je, da je Jože in da je doma iz Prlekije. ''Naj se ti jezik posuši, če te vpričo mene še enkrat slišim, da govoriš po turško!'' zakličem na ves glas, saj se mi je zdelo, kot da bi bežal pred menoj. A je bil kar dober človek. Ko je prišel po krompir naslednjič, mi je na samem zaupal, da je moral zato podkupiti glavnega kuharja eno klobaso. A te seveda še ni imel. Pričakoval je, da mu jo bom jaz uredila. Žal izhodov niso imeli, ker so bili na vajah. Prosil me je, naj ga pridem obiskat v kasarno. Nič mu nisem obljubila, bila sem prepričana, da me bo pozabil. Pa mi je pisal skoraj vsak dan, jaz pa nisem imela časa, da bi mu odgovarjala. V enem od pisem me je prosil, naj mu vseeno povem, na kateri dan bi lahko prišla v Tolmin. Dejal je, da se mora za izhod vsaj nekaj dni prej najaviti, pa še to lahko ne bo imel sreče, če bo kvota vojakov, ki bo takrat zapustila kasarno, presežena.

No, pa sem šla. Tolmin je bil takrat na koncu sveta. Od doma sem šla ob pol šestih, na cilj sem prispela okoli enajste ure, vmes sem se morala trikrat presesti. Ko me je zagledal, me je radostno objel. V srcu sem bila tega vesela, saj sem vedela, da je na moje nagajanje in jezikanje že pozabil. Prosil me je, ali lahko greva nekam, v kakšno od sob, ki so jih oddajali v Tolminu za vojakove žene in dekleta, da se bo lahko oprhal. Malo sem bila v dvomih, če je to pravi razlog, ampak izgubiti nisem imela nič. Tudi jaz se nisem celo dopoldne cijazila preko tistih ovinkov za prazen nič! Zunaj je sijalo sonce, midva pa sva spustila rolete, se ulegla v posteljo in se imela lepo. Ves dan sva imela čas, ker sem imela avtobus šele ob pol šestih zvečer. Ni bil samo on lačen tega, kar sva počela, tudi mene je lakota že dodobra načela. Vmes sva si privoščila ocvrta bedra in domač kruh. Delu sledi tudi plačilo! O, s kakšnim tekom se je lotil tudi hrane! Prav zasmilil se mi je. Vojaki, močni in zdravi, kot so bili, so pa res veliko pretrpeli! Po tistem sem ga še večkrat obiskala. Vsakokrat mi je zatrdil, da bi se mu brez mene v vojski zmešalo. Potem pa so ga poslali v prekomando. Tudi on ni vedel, da se bo to zgodilo. Ko mi je sporočil, da so najina srečanja padla v vodo, sem se od bridkosti zjokala. Pisma so nekaj časa še krožila sem in tja, potem pa se je zgodilo neizogibno: stran od oči, stran od srca. Ko sem izvedela, da sem noseča, nisem vedela, kaj naj naredim. Vseeno sem mu sporočila veselo novico, a mi ni odpisal. Nekaj časa me je še bolelo, a takšna, kot sem bila, ne dolgo. Vedela sem, da sem čisto sama kriva, kaj sem mu pa hodila nastavljat. Sprva sem otroku nameravala dati ime po očetu, potem pa sem si premislila. Nisem želela, da bi se vsakič, ko bi jo poklicala, spomnila nanj. Moja druga hčerka je bila pravi biser: zelo pridna, tudi zelo lepa in pametna. Takšna je še danes.

Hčerkam nisem nikoli branila, da so se zabavale, tudi takrat ne, ko sem ugotovila, da imajo moške rade vsaj toliko, kot sem jih imela rada jaz. Ha ha, sem pa tega Joclna srečala še enkrat. V toplicah. Čakaj, čakaj, preden ti povem, kako sem dobila tretjo hčer, ti povem še nekaj besed o tem srečanju, ha ha.« (Konec prihodnjič)