Popolna negovalka

Trenutki, ko izginejo predsodki, 1. del

Tam okoli leta 2002 so se tisti, ki so bili stari dobrih petdeset let, množično upokojevali. Ponekod zato, ker je bilo delovne sile preveč, drugje pa zato, ker so se s pošiljanjem delavcev na čakanje želeli znebiti »starcev«.

»Stara sem bila 55 let, toliko, kot jih danes šteje sin,« pripoveduje Malči.

»Kolegice so bile v šoku, ko so nam povedali, da smo jim odveč, meni pa je novica o upokojitvi prinesla eno samo veselje, pa ne vem, zakaj. Žal pa me je vzhičenost minila tisti trenutek, ko sem po enajstih mesecih 'čakanja' dobila v roke prvo pokojnino. Mizerijo pravzaprav. Revščino, ki si je nisem zaslužila – 203 evre je pisalo na prvem odrezku, ki sem ga potem iz mazohističnih razlogov dala v okvir ter obesila na steno kot sliko. Pa bi se morebiti še dalo preživeti, če se mož ne bi dokončno in nepreklicno vrnil k svoji mami. To je sicer počel že prej, a je po nekaj mesecih zmeraj prišel nazaj k meni in sinu. Ob nepravem času je tašča žal zmagala in se tega celo iskreno veselila! Upam, da je Bog, če obstaja, ni spustil niti v vice, kaj šele v nebesa, ko je umrla.

S sinom, ki je bil v tretjem letniku fakultete za elektrotehniko, sva kmalu ostala tudi brez prihrankov. Varčnost ni bila nikoli moja lastnost, saj mi denar ni zelo veliko pomenil. Nekaj sem imela na strani za dopust in za nepredvidene poračune elektrike oziroma če bi se pokvaril kakšen gospodinjski stroj. Živela sva v najetem stanovanju, sicer zelo lepem in prostornem, a prevelikem. Sin je predlagal, da bi za eno leto pustil študij in se zaposlil, da bi zaslužil vsaj za polog, če bi se preselila v kaj manjšega. Vsi stanodajalci, s katerimi sem se pogovarjala, so zahtevali gotovino na roke. No, nazadnje sva se le dogovorila, da je študij prvi na spisku, če ne bo šlo drugače, bova pa kakšen dan lačna.

Po drugi strani sem začela mrzlično iskati priložnosti za dodatni zaslužek. Tako sem lupila jabolka za suhe krhlje, pomagala saditi krompir, obirati grozdje Primorcem. S sinom sicer nisva bila lačna, na zeleno vejo pa prav tako nisva zlezla. V uteho mi je bilo vsaj to, da se nama ni bilo treba izseliti iz stanovanja, ki mi je bilo zelo pri srcu. Ne nazadnje je del pohištva naredil pokojni oče, mama mi je naklekljala zavese, prepleskala sem ga sama. Žal se človek naveže tudi na stvari.

Potem pa sem izvedela, da neka družina iz Trsta za svojega očeta išče negovalko. Pogovorila sem se s sinom. Če bi imel kaj proti, da grem, bi ostala doma. Mojo željo po zaslužku je sprejel z navdušenjem. Verjetno tudi zato, da bi imela z dekletom malo več zasebnosti.

Gospod Livio je živel sam v večjem meščanskem stanovanju sredi Trsta. Še dobro, da sem se pripeljala z vlakom, ker bi se v prometnem kaosu ne znašla. Ob najinem prvem srečanju je bila prisotna tudi njegova hči, prijazna gospa. Gospod je nekoč imel več trgovin, znal je slovensko, bil je zelo uglajenega obnašanja. Pokazala sta mi sobo, v kateri je bila tudi televizija. Pomagala naj bi mu pri osebni negi, šla po nakupih, morda tudi kaj skuhala, po potrebi bi mu delala družbo. V popoldanskem času bi k njemu prihajali prijatelji na tarok, takrat bi bila prosta, in bi lahko – do večerje – počela, kar bi želela.

Naslednji dan mi je sin, ki je bil bolj vešč prometnega nereda, pripeljal nekaj osebnih stvari. Četudi se mu je zdelo vse skupaj precej čudno, mi je ob slovesu zaželel le, naj pazim nase.

Prvih 14 dni je bilo kot v pravljici. Za praktično nič dela sem na teden zaslužila bajnih tristo evrov! Več, kot je znašala pokojnina! S tem, da sem imela hrano zastonj. Z gospodom sva se dobro razumela, včasih sva se pogovarjala tudi o Sloveniji in o njenem vstopu v Evropsko unijo, Nato in podobno. Redno je spremljal politiko, brez dlake na jeziku je povedal, da komunistov ne mara. Dejal je tudi, da nas bo komunizem še celo stoletje pošteno tepel po glavi. Zakaj je tako mislil, nisem razmišljala, ker me, odkrito povem, niti ni brigalo.

Potem pa se je začelo. Nekega jutra mi je z izbranimi besedami dal na znanje, da želi, da ga 'tam spodaj' malo močneje umijem. Bom kar odkrita. 'Vileda krpa', kot sem sama pri sebi imenovala njegov spolni organ, me je prej odbijal kot vzbujal pozornost. Odločno sem ga zavrnila. A ko mi je namignil, da mi bo za vsako 'zadovoljstvo' dal iz svojega žepa še petdeset evrov, sem mu ustregla. Že kmalu mi je bilo žal, saj je 'gnetenje', ki ni prinašalo rezultatov, trajalo predolgo. A človek je pokvarljivo blago: misel na petdeset evrov me je gnala, da sem vztrajala.

Ti bolj ali manj ponesrečeni poskusi so trajali kakšne tri mesece. O njih se zunaj njegove kopalnice nisva nikoli pogovarjala. Bili so najina tabu tema. Upala sem, da bo tako tudi ostalo. A sem se zmotila.

Nekoč me je kmalu po kosilu poklical k sebi. Skuhala sem ješprenj, ki ga je imel zelo rad, bila sem prepričana, da me bo pohvalil, kar je zelo rad počel. Pričakalo me je presenečenje, ki mi je vzelo sapo. Rekel mi je, da želi, da se pred njegovimi prijatelji slečem do golega. Ne naenkrat, lepo počasi. Nisem vedela, kaj naj naredim. Vse skupaj se mi je zagnusilo, da se mi bolj ni moglo. Pomislila sem, kaj bi rekla njegova svetniška hčerka, če bi vedela, kaj počne ljubljeni oče, ki ga je kovala v zvezde. Potem pa sem pomislila, da tako in tako ne bo nihče vedel, senilni starci bodo prej ali slej vse pozabili. Zavedala sem se svojih pomanjkljivosti, nikoli se nisem imela za lepo, za privlačno še manj. Bila sem prepričana, da jih bo moje telo odbijalo, da mi bodo rekli, naj se oblečem in izginem v svoje prostore.

Žal se to ni zgodilo. Prišlo je vseh osem tarokistov. Moram reči, da so se pred slačenjem lepo obnašali. Videlo se jim je, da težko čakajo na moj nastop, nekateri so bili zaripli v glavo, tudi živčni, a ko je bilo nastopa enkrat konec, so se obnašali kot zmešani. S svojimi rokami so grabili po meni, se me želeli dotikati in me prijemati za prsi. Tega jim nisem dovolila, zapustila sem sobo in šla pod prho, tako sem se gnusila sama sebi.«

(Konec prihodnjič)