Popisal težke zgodbe emigrantov

Upokojeni zdravnik Jaka Vadnjal je pred kratkim izdal svojo drugo knjigo z naslovom Emigracije Ložanov, Strmčanov in Predelčanov, v kateri je zbral zgodovino ljudi in krajev v zgornjem Posočju, ki jih je v veliki meri zaznamovala tudi prva svetovna vojna.

Življenje in delo skoraj enaindevetdesetletnega Jaka Vadnjala je prepleteno z Gorenjsko in zgornjim Posočjem. Kot zdravnik, doma sicer iz Zagorja pri Pivki, je delal v kranjski Savi, najprej kot splošni zdravnik, po opravljeni specializaciji iz medicine dela, prometa in športa pa kot specialist. Kasneje je zagovarjal magisterij iz obolenj pljuč.

Log pod Mangartom je vzljubil že v mladih letih. Od tam je namreč prihajala njegova soproga Alma, s katero se je poročil leta 1954. Tudi ona je bila zdravnica.

Ko je ob koncih tedna prihajal v Log, se je za pomoč ponudil tamkajšnjemu zdravniku, ki sam ni zmogel oskrbovati celotnega območja. »Ti boš skrbel za stare ljudi, tisti, ki bodo pa na bolniškem dopustu, pa pridejo k meni. Ljudje so se navadili name in tako sem ob koncih tedna delal vse do upokojitve,« pripoveduje Jaka Vadnjal, ki se je po ženini smrti kot upokojenec za stalno naselil v Logu.

Težko življenje rudarjev

O tem, da so se mu kraji ob Soči res usedli v srce, pričata tudi dve knjigi, ki ju je napisal. Prva nosi naslov Domovanje v raju in govori o zgodovini Loga pod Mangartom, drugo, z naslovom Emigracije Ložanov, Strmčanov in Predelčanov pa je izdal nedavno in je plod večletnega dela, zbiranja podatkov in pričevanj o ljudeh, ki so se izselili iz teh krajev, ki jih je močno zaznamoval tudi rabeljski rudnik svinca in cinka.

Ena izmed zgodb množice rudarjev, ki so emigrirali, je tudi zgodba Jožefa Strguljca. »Najmlajši sin Jožef Strguljc, rojen 20. 8. 1875, je odšel v zadnjem desetletju 19. stoletja v vestaflske rudnike, v rudarski center Stoppenberg v kraju Frillendorf. Bil je nemiren in nestanoviten fant. Pri 27 letih se je vrnil domov in se leta 1902 zaposlil v rabeljskem rudniku, a ni dolgo ostal niti tam,« piše Vadnjal. Jožef je kasneje znova poskusil srečo v Nemčiji, kamor se je pred prvo svetovno vojno preselil z družino. Tam si je prizadeval za pridobitev nemškega državljanstva. Pogoj zanj je bil vpoklic v nemško vojsko ter visoka taksa, zaradi katere je prodal domačijo v Logu. O tem, ali je državljanstvo dobil, ni podatkov. Družina pa tudi v Nemčiji ni našla sreče. Dobri dve leti po priselitvi mu je 30. januarja 1915 zaradi zastrupitve krvi, posledice vnetja mozolja na obrazu, namreč umrla žena Katarina.

Skrivni predor

Življenje v Posočju je bilo vselej surovo, še posebej pa ga je zaznamovala prva svetovna vojna, v kateri je pomembno vlogo odigral tudi rabeljski rudnik, ki je sicer dajal težak kruh družinam knapov, med katerimi je bilo tudi 241 žensk. Rudnik je namreč predstavljal skrivno transportno pot med Rabljem in Logom pod Mangartom. Skozenj so, kot opisuje Vadnjal, v času trajanja soške fronte, z vlaki prepeljali kar 446.890 vojakov in več kot 240 tisoč ton vojaškega materiala in živil. Tudi te številke pričajo o nepredstavljivih razsežnostih bojev na tem področju. »Predor je bil ključnega pomena še posebej v letih 1916 in 1917, ko so potekale težke bitke za Rombon. Takrat se je napolnilo tudi loško vojaško pokopališče,« dodaja Jaka Vadnjal. Še po vojni italijanski zgodovinarji niso vedeli, kje je potekala pot avstrijske armade na fronto, kar priča o tem, kako dobro varovana skrivnost je bil rabeljski rov.

Žal se zaradi pomanjkanja delovnih mest prebivalci še danes izseljujejo iz Posočja. »Pred prvo svetovno vojno je bilo v Logu 900 prebivalcev, danes jih je ostalo še 80,« pravi Jaka Vadnjal, ki že dve leti živi v Domu Taber v Šmartnem pri Cerkljah. A vseeno zaključi z nasmeškom: »V domu se dobro počutim, a če ne bi imel zdravstvenih težav, bi še danes živel v Logu pod Mangartom.«