Ples brez meja jih pelje na Dansko

Ko plesalca in plesnega učitelja Jerneja Šerjaka povprašamo, koliko državnih plesnih prvenstev se je udeležil, se zasmeje. »Najbrž jih je bilo kakih petindvajset,« pove simpatični šestintridesetletnik, ki pleše že od malega, poučuje pa od sedemnajstega leta. Širša javnost je njega in njegove plesalce spoznala v oddaji Slovenija ima talent, letos jeseni pa se s prav posebno plesno točko odpravlja na svetovno prvenstvo na Dansko.

Jernej zadnja tri leta živi v Kranju, rodil se je v Ljubljani, kjer je tudi preživel otroštvo, potem so postale za nekaj časa njegov dom Slovenske Konjice. Vedno pa je bil razpet med Kranjem in Slovenskimi Konjicami, saj ima v obeh krajih plesni šoli, ki delujeta pod imenom Jaydancestudio. Ime, ki ga zasledimo tudi na drugih lokacijah po Sloveniji. Med gorenjskimi kraji najdemo še Škofjo Loko, Jesenice, v bližnji prihodnosti razmišlja o Bledu.

Poletje v školjki

»Ko sem bil star sedem let, me je mama ''zvelkla'' (smeh) v plesno šolo, ker nisem hotel trenirati karateja. Tako sem prve plesne korake naredil v prvem razredu – v bistvu so bili to predšolski plesi v Plesni šoli Kazina. Pri 17 letih sem prvič dobil ponudbo za poučevanje plesa, in to v Kranju, v stari Plesni šoli Urška. Sprejel sem, ostal pet let, potem sem se odločil za samostojno pot in odprl Jaydancestudio. Od takrat dalje sem se posvetil modernim plesom, kot sta hip hop in street dance.« Vseeno klasičnih korakov ni opustil, saj so tu še valete, poročni tečaji in podobno. Latinskoameriške plese je sicer plesal v Kazini, vendar v njih ni nikoli tekmoval. Tekmovanja so prišla kasneje. Preizkusil se je v hip hopu, street dancu in tudi jazz baletu.

»Ko sem začenjal, še ni bilo hip hopa. Film Poletje v Školjki, brakedance – to je bilo vse, po čemer smo se lahko zgledovali.« Hudomušno se namuzne: »Gledali smo filmskega Tomaža in ga oponašali v gibih. S hip hopom sem se začel spoznavati pri 12, 13 letih.« V Kazini sta bila pravzaprav Jernej in še eno znano slovensko ime tovrstne domače plesne scene – Željko Božić – prva, ki sta sploh začela s hip hopom, in sta tudi skupaj tekmovala. Pravzaprav je bil Željko do 19. leta starosti tudi Jernejev trener.

S klikom do novosti

Seveda se tudi Jernej izobražuje, saj mora biti na tekočem, kaj se v svetu plesa dogaja. Včasih je bilo to precej težje kot danes, ko je svet dosegljiv s klikom. »Včasih ni bilo druge, kot da sem se usedel v avto in se na plesni tečaj v Nemčijo vozil dvajset ur; ali da sem spoznal koreografe iz Amerike. Danes pa internet omogoča, da lahko na Youtube pogledaš, kam, v katero smer se giba ples.«

Slovenija ima talent

Širša javnost je za Jerneja slišala, ko je sodeloval v šovu Slovenija ima Talent – in to dvakrat. Najprej so se pod imenom Jaydancestudio pu­bliki predstavila dekleta, ki so prišla do polfinala; dve leti kasneje pa je Jernej prišel na šov z drugo ekipo, plesno skupino Kaos, ki ji je uspel preboj celo do finala. »To je bila pa mešana skupina in gorenjska zasedba plesalcev.«

Pravijo sicer, da gre v tretje rado, vendar o še eni tovrstni udeležbi v šovu ne razmišlja.

Drugo mesto

Trenutno se Jernej posveča projektu, ki je malce drugačen od tistih, ki jih je vajen, a ravno zato poseben. Vse svoje misli namreč usmerja v svetovno prvenstvo v modernih tekmovalnih plesih, ki ga bo oktobra gostila Danska. »Uspelo nam je, da smo se kvalificirali na svetovno prvenstvo, ker smo se na državnem junija v ljubljanski Hali Tivoli uvrstili med prve tri – bili smo drugi. Nastopili smo v kategoriji produkcij, kar pomeni neomejeno število ljudi na odru, od trideset dalje.« Nadaljuje, da gre tokrat za malce drugačen »trenutek«, saj je bilo prvič, da je v ples vključil plesalce, ki so gibalno ovirani; prihajajo pa iz Društva cerebralne paralize Sonček Celje. Nastopil je s skupino, v kateri je pet plesalcev invalidov na vozičkih oziroma »vozičkarjev« in pa štirje hodeči plesalci. Pripravili so osemminutno predstavo. Po dolgem času je s svojimi tekmovalci nastopil tudi sam.

»Točka je res nekaj posebnega. Drugačna kot prejšnja leta. Nosi naslov No Limit oziroma Ples brez meja.« Sicer naj bi se na svetovnem prvenstvu s podobno točko pred dvema, tremi leti že predstavila neka skupina, vendar niso imeli ''vozičkarjev'', se spominja Jernej.

Postali so prijatelji

Da se je vse sestavilo, kot je treba, mu je pomagala sodelavka Karmen Kotnik, ki je že imela izkušnje s plesalci na invalidskih vozičkih; koncept in koreografija drugouvrščene točke na domačem parketu sta Jernejevo delo. Začelo pa se je tako, da ga je pred kakšnim letom in pol sodelavka povabila, naj pride na trening … »Začeli smo skupaj ustvarjati in postali pravi prijatelji.«

Sicer v okrnjeni ekipi – saj je vseh nastopajočih na odru okoli devetdeset – bomo lahko omenjeno točko videli tudi na letošnjem septembrskem izboru za najlepšo Slovenko.