Pomagaj si sam, pa ti bo tudi bog

Vonj po duhovnosti, 1. del

Vidina zgodba je ena tistih, ki nas pretrese. Odraščala je ob mlajšem bratu, ki je bil otrok s posebnimi potrebami. Življenje družine se je vrtelo okoli njega, vse potrebe, načrti, kaj bodo jedli, kdaj bodo šli spat, kaj bodo gledali na televiziji … Starši so ji nenehno govorili, da je pametna, zrela, samostojna, da vse zmore sama, če le hoče. Pa ni bilo tako. Vse bi dala za le nekaj trenutkov pozornosti, za en sam mamin objem. Zdelo se ji je, da so oni na enem planetu, Vida pa na drugem.

Takole pripoveduje: »Počutila sem se zelo osamljeno. Imela sem nekaj prijateljic, a se več kot toliko nismo družile. Brat je s svojim nemogočim obnašanjem nagnal vsako, ki me je obiskala na domu. Naše poti so se dokončno razšle, ko so se preselile v Ljubljano, na fakultete, jaz pa sem se zaposlila, da bi z denarjem pomagala staršem, kajti mama ni hodila v službo, pa smo tudi zato imeli nenehne denarne težave.

Počutila sem se kot bankomat, saj se je naša družinska komunikacija skrčila bolj kot ne na dva stavka: ''Kdaj boš dobila plačo?'' in ''Ali boš lahko ta mesec dala še sto evrov več?''

V sebi sem čutila takšno praznino, da bi jo lahko rezal. Sploh takrat, ko sem si kupila kakšno malenkost zase, pa potem mama več dni ni govorila z menoj zaradi tega.

Nekoč sem v hudi stiski obiskala nekega psihoterapevta. Strinjal se je z menoj, da je pomembno imeti ob sebi osebo, ki ti je blizu. Ko mi je začel nakladati, da se bo že našel pravi, naj ne obupam, da ljubezen pride, ko jo najmanj iščeš, mi je že v ordinaciji postalo žal, da sem za njegovo ''bluzenje'' plačala petdeset evrov. Če kaj, sem sovražila zlajnane floskule, ki sem jih lahko prebrala za nekaj centov v marsikateri reviji ali na internetu. Ta psihoterapevt je povrhu vsega premogel še manj empatije kot moje sodelavke.

Potem mi je sodelavka, ki je bila v nenehnem iskanju rešitev za svoje psihične težave (očim jo je pri šestnajstih posilil) povabila, naj grem z njo. Da je slišala za neko duhovno skupino, ki jo na Facebooku vsi blazno hvalijo. Pa sva šli, izgubiti tako in tako nisva imeli ničesar. Obe sva iskreno upali, da ne bova tam srečali takšnih, ki ne govorijo eno, delajo pa drugo. Čisto nehote sva padli v skupino, ki je nama vzbudila nemalo nelagodja. Govorilo se je namreč o inkarnaciji pa o izpolnjevanju karmičnih poslanstev. Zapomnila sem si le to, da se človek dvigne v višja središča zavedanja, kjer naveže stik s svojo dušo šele tedaj, ko se začne zavedati pomena duhovnosti. Gospa, ki nam je predavala, je tudi povedala, da ljudje narobe iščejo srečo, saj jo iščejo izven sebe, ne zavedajoč se, da je tista prava, stalna, neminljiva in večna sreča prav v njih samih. A za to srečo se je po njenem treba potruditi. Na tej točki mi je bilo dovolj nakladanja, vstala sem in šla. Še najbolj pa me je prizadelo, da so ves čas ponavljali, da si veselje in žalost izberemo prej, kot ju doživimo.

Poletje mi je prineslo veliko stresnih trenutkov. Zaradi izčrpanosti je zbolela mama, imela je akutno slabokrvnost, zdravniki so najprej pomislili na najhujše, levkemijo. Štirinajst dni ko je bila v bolnišnici, je brat z vsemi svojimi težavami pristal na mojih ramenih. Vzela sem dopust, ni šlo drugače. Brat še vedno ni zadrževal blata, v ihti je razbijal, kar mu je prišlo pod roke, večkrat me je tudi napadel. V takšnih trenutkih sem porinila v rekorder eno od pornografskih kaset, da se je vsaj malo umiril. Brat je bil res drugačen, a ga je v svoji slepoti pozabila navajati na osebno higieno, manire, ki jih drugi otroci, ki so bili tudi prizadeti, imajo. Če bi predlagala, naj ga da za nekaj časa v zavod, bi v jezi mene odgnala od hiše … Res, grozno sem se počutila, ko sem na lastni koži spoznavala tudi to, kako suženjsko se mama obnaša do brata.

Jeseni sem se kljub pomislekom prijavila na duhovno delavnico, ki je potekala na enem od hrvaških otokov. Bila sem prepričana, da se bom na morju tudi sicer odpočila od vsega hudega.

Že takoj prvi dan, organizatorji so nas ravno razporedili po sobah, se ob meni znajde moški, na pogled zelo lep, visok, črnolas, z izrazito negovano kožo in tudi rokami. Ne vem, zakaj mi je to padlo v oči, a mi je. Začel je kramljati o kraju, kjer smo bili, o morju, jadrnicah, ki so krmarile proti drugim otokom. Povedal je, da ima tudi sam eno takšno in da bi bil vesel, če me lahko kdaj popelje s seboj. Poslušala sem ga in se sama pri sebi čudila, od kod takšno povabilo, saj ni vedel niti tega, kako mi je ime. Sedla sva se za kamnito mizo pod nekim borovcem in on še kar ne odneha. Pove, da ni le mornar na jadrnici, je tudi mornar za duše. Tudi meni bi z veseljem pomagal pri ''jadranju'', le zaželeti si ga moram. Začudeno sem ga pogledala. Lahko pridem ob popoldanski uri počitka ali zvečer k tebi v sobo, je predlagal. Ostala sem brez besed, moj molk pa ga je, kot je kazalo, spodbudil, da je udaril žebljico na glavico. Najprej te bom spolno aktiviral, je nadaljeval. V tem sem daleč najboljši od vseh, ki si jih kdajkoli spoznala. Vsi guruji ti bodo povedali, da če želiš duhovno rasti, moraš najprej premagati svojo spolno zavrtost. Čutim, da je imaš veliko!

Od šoka sem pozabila zapreti usta. Tako lep moški pa toliko dreka za njegovim ksihtom! Hitro sem vstala in jo z naglimi koraki ubrala nazaj proti bungalovom. A je duhovnost zapustila tudi lepotca. Očitno sem ga pošteno razjezila, saj me je začel zmerjati z najbolj prostaškimi hrvaškimi zmerljivkami. Še nikoli v življenju nisem bila tako ponosna nase kot ravno v tistem trenutku.

Že pri večerji sem opazila, da so njegove ''poduhovljene'' besede padle na plodna tla pri neki črnolaski. Ker je bilo vroče, smo šle tri na sprehod. Z obale, ki je bila v temi, se je kar naenkrat zaslišalo stokanje, kriki, ki so odmevali do neba, pa niso bili od galebov. Ena od žensk se je zasmejala in rekla, no, poglej, letos je pa Pero hitro v akciji. Nato nam je razložila, da se jim pridruži vsako leto, a le zato, da med novimi članicami najde žrtve, s katerimi potem izdatno seksa vseh štirinajst dni, mnoge pa ga tudi denarno tako dobro založijo, da mu ni treba več mesecev migniti s prstom. V realnem življenju, ko mu teče voda v grlo, malo vedežuje, malo ''popravlja'' čakre in podobno, pa živi kot kralj. ''Zakaj ne poveste vodji delavnic?'' me je zanimalo. Pa je sogovornica skomignila z rameni, njena kolegica pa je dodala, da se je tudi ona znašla na Perovem seznamu. Potem smo čebljale še o tem in onem in zvečer, ko smo se vrnile v sobo, mi je Sonja, s katero sva si jo delili, zaupala še svojo zgodbo. Povedala mi je, da se je pred leti udeležila srečanja skupine, ki je obljubljala, da bodo prisotne udeležence popeljali globoko v doživljanje sebe. Že čez tri pa ji je bilo jasno, da je duhovnost zgolj pretveza, da gre učitelju zgolj zato, da čim več udeleženk zvabi na skupinski seks. Tretji dan se je namreč začela skupinsko spodbujanje točke G. Vsi so se morali sleči, potem pa so udeleženke druga drugi to točko iskale, s tem pa so si tudi ''pomagali'' pri sproščanju negativne energije, odpravljanju sramu, krivde in jeze.«

(Nadaljevanje prihodnjič)