Kaj po izgubi dohodka

To je precej pogost pojav. Naj bo zaradi izgube položaja v službi ali upokojitve, slabših rezultatov podjetja, kjer delamo, in znižanja plač ali kadar nastopi brezposelnost – to je precejšen ekonomski in psihični šok. Posebno poglavje smo tisti, ki smo se zavestno odločili, da bomo nekaj časa brez dohodkov. Zaradi menjave poklica pač, kar pa je pri meni zahtevalo večletni študij in dodatno praktično usposabljanje. Seveda brez finančne rezerve in predvsem brez soglasja Mojce to ne bi bilo izvedljivo.

V svetu so nihanja mesečnih dohodkov bolj pogosta in manj šokantna, saj je celotna družba pripravljena na trde in predvsem negotove pogoje zaposlitve. Mi imamo še nekaj socialističnega spomina, ko so skoraj vsi imeli zaposlitve. Ljudje na zahodu menjajo poklice in lokacije dela pogosto, kar je za nas težko razumljivo. Pa se vendarle že dogaja, da se danes vozijo ljudje iz Kranja na delo v Novo mesto, Celje, Koper, celo v Maribor – in obratno.

Pomembno je, da izdatke takoj prilagodimo novemu stanju. Namesto 15 dni smučanja si jih sedaj omislimo sedem, 14-dnevni morski dopust smo zmanjšali na polovico. Otroci za svoja oblačila in opremo ne morejo dobiti dragih blagovnih znamk. Zelo smo postali pozorni na hrano, da je ne kuhamo preveč in da ne konča na kompostu. Tako smo se naučili nekaj več skromnosti in več spoštovanja do premoženja in hrane. Menim, da je to precej boljša popotnica za otroke, kot pa da imajo vsega ves čas in povsod preveč.

Še bolj pa je pomembno, da v šoku zaradi izgube denarja ne izgubimo lastne razsodnosti. Zavedati se moramo, da imamo dve roki, dve nogi in glavo. Dela je še vedno dovolj, le težje ga je najti. Človeku vedno zelo pomaga, če natančno ve, kaj hoče doseči. In ko pridejo ovire pred novim ciljem – poklic, denar, problem, vrzimo svoje srce čeznje in bomo zmagali. Moramo obdržati optimizem in slediti svojemu cilju, le prej ga moramo natančno definirati. In ne smemo poslušati »jamračev« okoli sebe. Najslabše, kar se ti v času brezposelnosti lahko zgodi, je, da te ljudje pomilujejo in da se v tebi prebudi naučena nemoč. Hkrati pa moramo v času zaposlitve vedeti, da ni nič več stalnega, in nekaj skromnosti pri trošenju ni odveč. Otroci nam bodo dolgoročno hvaležni.

Na srečo nam država s socialno politiko na začetku brezposelnosti pomaga, nato smo prepuščeni sami sebi. Otežene razmere na trgu dela nas silijo k dodatni lastni aktivnosti. Te nam nihče ne more vzeti. Že tako nas žene naprej nagon po preživetju, če pa dodamo še zdravo voljo do uspeha, je naše talente še lažje prebuditi. Ni enostavno, je pa mogoče. Nekateri sčasoma poprimejo za vsako delo, drugi se odločimo za nov poklic, tretji se priučijo novih ročnih spretnosti, četrti postanemo čebelarji ... Ni rečeno, da vsak poizkus uspe. Tudi tako iščemo sebe in svoje mesto pod soncem. Le nikoli ne smemo odnehati. Priložnosti je veliko. To nam kažejo tudi tujci, ki so navdušeni nad našo čudovito deželo. In naša mladina tako z veseljem hodi ven. Mar ne bi storili obratno. Povabimo tujce k nam.