Kako biti Parižanka

»Beri na glas vsak večer v postelji. Tudi pijana: Ne boj se staranja. Kot pravi pregovor, ne boj se ničesar, razen strahu samega. – Najdi svoj parfum pred tridesetim rojstnim dnevom. Nosi ga naslednjih trideset let. – Ko govoriš. Ko se smeješ. Barve tvojih dlesni naj nihče ne vidi. – Izberi kakšno stvar, ki jo vsi obožujejo: opero, mucke, jagode … in jo preziraj. – Če imaš le en pulover, naj bo iz kašmirja. – Nosi črn nedrček pod belo bluzo. Kot dve pavzi v notnem zapisu. – Treba je živeti z nasprotnim spolom. Ne proti njemu. Razen med ljubljenjem. – Bodi nezvesta. Prevaraj svoj parfum, a le na hladen dan. – Kultura je kot sveža hrana: poskrbi za rožnato polt. – Zavedaj se svojih plusov. Zavedaj se svojih minusov. Neguj jih na skrivaj. A se ne zaljubi vanje. – Ne naprezaj se. Vse, kar delaš, mora biti videti preprosto, lahkotno in sproščeno. – Preveč ličil. Preveč barv. Preveč dodatkov. Dihaj. Olajšaj. Zmanjšaj. – Tvoja podoba naj ima vedno eno zanemarjeno malenkost. Ker hudič je v podrobnostih. – Ti si sama svoja junakinja. – Sama si ostriži lase. Ali prosi sestro. Seveda poznaš razvpite frizerje. A so le tvoji prijatelji. – Vedno bodi fukabilna. V nedeljo zjutraj v pekarni, ko kupuješ cigarete sredi noči ali ko čakaš otroke pred šolo. Kdo ve ... – Brez sivih las. Ali vsi lasje sivi. – Moda vlada svetu. Parižanke vladajo modi. Je to res? Koga briga. Svet potrebuje legende.« (Str. 3)

Kaj naj porečem na gornje »aforizme« in na tole knjigo sploh? Svoj čas mi je bilo dano, da sem dobri dve leti živel v Parizu. Pa moram takoj priznati, da sem to mesto komaj kaj spoznal in enako velja tudi za Parižanke. Ko hodiš po Parizu, se sprašuješ, kaj vse se dogaja za fasadami in okni njegovih hiš. Zdaj pa pomislite, da ima tudi vsaka Parižanka svoje »okno« in da je le skozenj mogoče pogledati vanjo. Sicer pa je v Parizu forma (fasada) pomembnejša od vsebine. »Delati-se-kot-da« (faire la frime) je tako in tako glavna pariška poza; če je ne obvladaš, v tem mestu nikamor ne prideš. To mi je razložila ena od Parižank, ki pa ni bila »tipska«, bila je tudi sama bolj marginalna. V Parizu je bistveno to, da si izbereš svojo vlogo (ali pa si vanjo že izbran) in jo nato igraš. Nikogar ne zanima, kaj v resnici si, ocenjujejo te po tem, kako igraš svoj vlogo … In to je knjiga o mnogoliki vlogi Parižank(e).