Po poti treh gradov

Tematsko pot treh gradov v Škofji Loki radi obiskujejo predvsem domačini. O obisku turistov lahko priča le dejstvo, da je že povsem pošla brošura o tej poti, ki so jo pred štirimi leti natisnili v dva tisoč izvodih. Z Loškega gradu vodi pot k stolpu na Kranclju in od tam h gradu Divja Loka.

Škofja Loka – Od treh loških gradov je ohranjen samo glavni in najbolj znani Loški grad, v katerem je danes sedež Loškega muzeja. Njegovi začetki segajo v drugo polovico 12. stoletja, v 13. stoletju pa so vanj s stolpa na Kranclju prenesli oskrbnikov sedež. Vse do 19. stoletja je grad ostal rezidenca freisinških škofov, pozneje pa se je v njem dogajalo še marsikaj zanimivega, med drugim tudi uršulinska šola. Tematsko pot treh gradov na dvorišču Loškega gradu napove predstavitvena tabla, naprej pa je markirana s podobo srednjeveškega paža. To obliko ima bronast svečnik, izvirnik je razstavljen v Loškem muzeju, enakega pa ima tudi s Škofjo Loko pobrateno mesto Freising, pove Marko Pleško, strokovni sodelavec Turističnega društva Škofja Loka, ki je ob šestdesetletnici društva tudi odprlo tematsko pot.

Kmalu zagledamo ruševine stolpa na Kranclju, domnevno prvega gradu na Loškem, zgrajenega za potrebe zemljiške uprave. Čas nastanka iz pisnih virov ni razviden, nekateri ga umeščajo v 11., drugi v 12. stoletje. Potem ko se je oskrbnik loškega gospostva vanj preselil v glavni grad, je od 13. stoletja ohranil zgolj obrambno funkcijo. Porušil ga je silovit potres leta 1511, ki je po besedah našega vodiča Jerneja Tavčarja prizadela tudi ostala dva gradova. Po potresu so obnovili le osrednji Loški grad, ruševine s Kranclja pa uporabili pri obnovi. S Kranclja nadaljujemo pot prek Štajngrofa, od koder je lep razgled na Škofjeloško hribovje, mimo kmetije pri Grebenarju v Vincarjih, znano po znamenitih jaslicah, sopotnik nas opozori na bližnje Marijino in Hudičevo brezno. Tik ob gozdu nas spomenik opomni na Flisovo pot, sprehajalno pot, ki jo je pred 120 leti zasnoval takratni predsednik olepševalnega društva Slavko Flis. Še prej pa je našo pot križala tudi trim steza, ki jo trenutno obnavljajo. Nato nadaljujemo pot do prevala Kobila, od tam nas paž usmeri proti Staremu gradu, imenovanem tudi Divja Loka. Grad je bil postavljen na strmo pobočje Lubnika, pogled z njegovega stolpa je segal daleč proti severozahodu na Sorško polje. V preteklosti ga ni zastiral gozd, danes pa je dodobra zaraščen, a še vedno je z njega videti tja do smledniškega gradu. Tudi za Divjo Loko (Wildenlack) je bil usoden potres leta 1511. S tretjega loškega gradu se tematska pot strmo spusti v Vincarško grapo. Naša pohodniška druščina se ji odreče in se po isti poti vrne ter mimo Grebenarja pride na pot, ki obkroža Loški grad.

Za tematsko pot skrbi turistično društvo, ob vsakoletni čistilni akciji jo čistijo, po potrebi znova markirajo. »Na njej srečujem veliko domačinov, ki jo redno obiskujejo. Koliko turističnega obiska je sicer deležna, pa je težko reči, saj ni povratne informacije. Nekateri obiskovalci, med njimi tudi tujci, pa nam pridejo povedat, da jim je pot všeč, in nas opozarjajo na usmerjevalne table. Potrebne bi bile oznake za Kobilo, Stari grad, Vincarje ... in več počivalnih klopi,« pove Marko Pleško. Doda tudi, da je bila leta 2012 izdelana maketa zgornjega stolpa, ki bi jo radi postavili na grad Divja Loka, vendar se to doslej še ni zgodilo in maketa je razstavljena v poslovalnici turističnega društva.