Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Kmalu po prihodu v Kranj sem izvedel, da ženske o meni večkrat izrečejo naslednje besede:

»Aja, mladi Tavčar, ta pa je res dobra partíja!«

To naj bi pomenilo, da bi se rada z menoj menila in morebiti celo poročila prav vsaka za to godna Kranjčanka. Govorile so tudi:

»Ta pa je dec! A veste, da se je v gostilni z nekim Kranjčanom stepel samo zato, ker mu je rekel, da nosi za Kranj preveč fin mestni frak!«

Fraka sem imel tedaj res že dva, oba sila gosposka, to pa zato, da bi se tudi na zunaj pokazal, da sem velik gospod. Stepel pa se nisem, temveč sem nekega smrkovca lastnoročno kresnil po nosu zato, ker mi je rekel, naj domačinke pustim pri miru. Ko pa mi je še dodal, da me bo tožil s pomočjo odvetnika Mencingerja, sem mu prisolil še eno krepko zaušnico, rekoč:

»Tako, da boš dobil vsaj večjo odškodnino!«

Kranj je bil seveda prav toliko veliko mesto, da se je vse takoj izvedelo. Tedaj je imelo namreč le dvesto šestdeset hiš, prebivalcev pa nekaj čez dva tisoč.

Tepel se pozneje nisem več, po mestu pa sem se na večer rad sprehodil predvsem zato, da so tudi fantje videli, da se nikogar ne bojim.  Ker pa sem po mestnem tlaku hodil precej vzravnano in se samo najvišjim vljudno priklanjal, nižje pa sem načrtno prezrl, se je kaj kmalu po Kranju glede mojih znamenitih sprehodov, verjetno tudi zato, ker sem se pretežno sprehajal sam, spletla krilatica:

»Glejte, glejte, ta lepi Tavčar pelje sam sebe na sprehod!«

Te besede so me prvič doletele jeseni leta 1977, po tistem, ko sem na Dunaju opravil izjemno pomemben tretji rigoroz, tretji izpit, tokrat iz občega prava. Odločil sem se namreč, da bom iz prava doktoriral, saj mi je šel študij dobro od rok, v Kranju pa sem imel za študij v resnici nekaj več časa. Tretji rigoroz pa je pomenil samo še korak do mojega – doktorata! 

Marsikdo bi se ob takih in podobnih pripombah, kot so jih dajali Kranjčani,  jezil, meni pa so prav prijale, saj so tako rekoč o meni v tistih letih povedale vse.

Kmalu po opravljenem tretjem rigorozu nama je uspelo z gospodom Mencingerjem ustanoviti – kulturno-družabni klub. Pravzaprav sta bila na začetku kar dva. V mojem smo se več ukvarjali s pogovori o literaturi, s plesom in predavanji o javnem vedenju. Pri tem mi je presneto prav prišel Veselov Olikani Slovenec, v katerem je bilo glede tega zapisano tako rekoč vse. Na svojem stanovanju sem vedno prebral po eno poglavje, potem pa o tem gromko predaval predvsem – gospodičnam.

»Koliko vi veste!« so mi potem druga za drugo govorile z občudovanjem. »Pravi vseved ste!«

Vidite, kako pomembna je dobra knjiga!

V tem mojem klubu me je ena od starejših Kranjčank naskrivaj naučila tudi plesati. Za ples nisem bil kaj posebno nadarjen, a osnove sem vendarle toliko obvladal, da sem nazadnje celo sam učil plesat Kranjčanke. To niti ni bilo težko, ko pa imajo vse ženske ples same po sebi že v sebi in ko sem tej ali oni gospodični pokazal nekaj plesnih korakov, so takoj plesale bolje od mene.

Starejšo šolsko mladino sem za potrebe maturantskega plesa naučil plesati tudi četvorko, pa čeprav sem bil pri tem sam – najslabši plesalec!

Gospod Mencinger je imel hkrati z mojim svoj klub, katerega član sem bil tudi jaz. Posvečal se je predvsem zabavnim pravnim temam in literaturi. Ker sem preko Slovenskega naroda poznal na slovenskih tleh tako rekoč vse tedaj pomembne ljudi, sem v Kranj kot goste na literarnih večerih pripeljal veliko znanih osebnosti: gledališkega igralca Ignacija Borštnika, pisatelja Josipa Jurčiča, etnologa Matijo Murka in pesnika Simona Gregorčiča. Vsi večeri so v vse splošno zadovoljstvo uspeli zelo lepo.

Kaj kmalu sva z gospodom Mencingerjem ugotovila, da je Kranj premajhen za dva sorodna kluba, zato sva oba združila v enega samega. V Kranju sem se aktivno vključil tudi v delovanje Narodne čitalnice in kar precej pripomogel, da so o tem izvedeli vsi naročniki Slovenskega naroda. Kar se pa tiče tega časnika, naj še povem, da ni na veliko objavljal samo mojih člankov, temveč je rad poročal tudi o mojih osebnih uspehih, recimo o opravljenem tretjem rigorozu ali pa o mojem vpoklicu v vojsko. V tistem času – leta 1878 – je namreč Avstro-Ogrska zasedla Bosno in  ker se je na jugu na veliko rožljalo z orožjem, sem bil tudi sam za mesec dni vpoklican na vojaške vaje. (Se nadaljuje)