Štirideset let od potresa

V nedeljo je minilo štirideset let, odkar je potres z epicentrom v bližini Preddvora povzročil preplah med prebivalstvom in tudi veliko gmotno škodo.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so na Slovenskem zaznamovali trije večji potresi. Junija leta 1974 je močan potres sedme stopnje po Evropski potresni lestvici (EMS) prizadel Kozjansko, predvsem Šmarje pri Jelšah in Šentjur, skupno pa je bilo na prizadetem območju poškodovanih okoli 5300 zgradb in prizadetih več kot 15 tisoč ljudi. Potresi, ki so v maju in septembru leta 1976 prizadeli severovzhodno Italijo, predvsem Furlanijo, so imeli grozljive posledice tudi v severozahodni Sloveniji, kjer sicer smrtnih žrtev ni bilo, a nastala je ogromna gmotna škoda, tako v Posočju kot v drugih krajih. Na Gorenjskem so bile posledice najhujše v Bohinju, kjer je potres dosegel med šesto in sedmo stopnjo po Evropski potresni lestvici.

Ob trinajsti uri in trinajst minut

Manj kot leto dni po potresih, ki so razdejali Posočje in povzročili škodo tudi v drugih krajih severozahodne Slovenije, so se tla na Slovenskem ponovno močno stresla, tokrat na Gorenjskem. Potresni sunek z magnitudo 4,6 in žariščem osem kilometrov globoko je nastal 16. julija 1977 ob 13. uri in 13 minut. Na območju žarišča je dosegel med šesto in sedmo stopnjo po Evropski potresni lestvici. Epicenter je bil v bližini Preddvora, potresni valovi pa so poleg zahodne in osrednje Slovenije zajeli tudi zahodno Italijo in jugozahodno Avstrijo, predvsem Koroško. Potres je poleg preplaha med prebivalstvom povzročil tudi veliko gmotno škodo. Gorenjski glas je takrat v svojem prvem poročanju o potresu v članku z naslovom Razpoke grozijo zapisal, da je potres najbolj prizadel območje krajevnih skupnosti Tenetiše, Trstenik, Goriče in Bela, kjer naj bi bilo zaradi potresa razpokanih več kot polovica vseh stavb, na območju krajevne skupnosti Bela pa celo dve tretjini. Najbolj so bile prizadete starejše hiše in gospodarski objekti, podrlo se je tudi veliko dimnikov. »Čeprav ni bilo panike med ljudmi, se je več kot dvajset družin odločilo, da spijo na senikih, v trdnejših hišah sosedov in celo v avtomobilih,« je zapisal Gorenjski glas in dodal, da si je prizadete objekte že dan po potresu ogledala komisija občinskega štaba civilne zaščite, ki je ugotovila, da so v petih hišah stanovalci močno ogroženi – Gregorčevi v Tenetišah, Teranovi na Trsteniku, Valjavčevi v Žabljah ter Košnjekovi in Rozmanovi na Spodnji Beli. Komisija je tedaj tudi odločila, da ni mogoče uporabljati cerkev na Trsteniku in v Goričah, dokler strokovnjaki ne ugotovijo, kako ju je mogoče zavarovati, prepovedala je zbiranje in zvonjenje v cerkvi na Srednji Beli, poškodovana je bila tudi cerkev v Preddvoru. V začetku avgusta je imel kranjski izvršni svet že bolj natančno – a še ne dokončno – poročilo o škodi: skupno je potres v dvanajstih krajevnih skupnostih tedanje (velike) kranjske občine prizadel 286 stanovanjskih in drugih objektov, od tega so jih strokovnjaki 29 predlagali za rušenje in 182 za zahtevno popravilo z vezmi in injekcijami v razpokah.

Po potresu se je začela solidarnostna akcija zbiranja denarja za prizadete na posebnem računu, kranjska podružnica tedanje Ljubljanske banke je namenila prizadetim posojila z odplačilno dobo deset let in po 2-odstotni obrestni meri, v nekaterih podjetjih so se v korist prizadetih odpovedali enodnevnemu zaslužku, občina je posredovala pri trgovcih z gradbenim materialom, da so prizadeti v potresu lahko hitreje prišli do cementa za gradnjo oziroma obnovo objektov ...

Iz prikolice v novo hišo

Med domačijami, ki jih je potres najbolj prizadel, je bila tudi Karvova s Spodnje Bele. Francka Rozman, ki gospodari na kmetiji, se potresa še dobro spominja. »Ustrašila sem se, kot še nikoli v življenju. Moja najstarejša hči Tina, ki je letos spomladi dopolnila štirideset let, je bila takrat stara približno tri mesece. Ko sem jo v hiši dojila, se je naenkrat zatreslo, pravzaprav se mi zdelo, kot da je vzvalovilo gor in dol. Pomislila sem na eksplozijo. Pokadilo se je in s stropa se je vsul omet. S telesom sem zaščitila Tino in nato z njo v naročju planila ven. Ko sem šla potlej nazaj še po njena oblačila, se je še enkrat zatreslo. V hišo nisem več upala, najprej smo nekaj časa spali pri sosedu, nato nam je občina zagotovila prikolico, v kateri smo prebili zimo,« je povedala Francka in dodala, da je v vsem slabem vedno tudi kaj dobrega.

»V stari hiši so zevale tudi dva centimetra široke razpoke, o obnovi nismo razmišljali, saj smo se že pred potresom pripravljali na gradnjo nove hiše. Za to smo nabavili že opeko in si zagotovili potrebni les, potres je gradnjo samo še pospešil. Še isto leto smo začeli gradnjo, občina je zagotovila, da smo 'potresniki' imeli prednost pri dobavi cementa in drugega gradbenega materiala. Za gradnjo smo dobili za tedanje čase ugodno posojilo, to nam je bilo v veliko pomoč, tudi odplačevanje posojila nam ni bilo v breme, saj je visoka inflacija močno zmanjšala vrednost obrokov. Jeseni prihodnje leto smo se že vselili v novo hišo,« je dejala Francka in poudarila, da je bilo na potresnem območju veliko hiš obnovljenih in tudi veliko zgrajenih na novo. »Če je bila to dobra plat potresa, je manj prijetna ta, da je strah ostal. Vsakič, ko slišim za potres, se spomnim 'našega' iz leta 1977.«