Gospa Jana

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / sobota, 15. julij 2017 / 14:25

Imam kar tri imena, Ivanka, Jožica in Jana, tako se je predstavila, ko sva se neki petek srečali na hodniku pred bolniško sobo na Kliniki Golnik.

Kličejo me pa Jana, je še dodala.

Sploh ne vem, kje naj začnem, da bi jo opisala tako, kot sem jo podoživela.

Njene oči modre, iskrive, lasje skodrani, kratki, nič se ne češe, le s prsti gre skozi lase, in to je to.

Drobcena, majhne rasti, suhcena, hitro hodi, rada se pogovarja o vsem, kar je mogoče. Tudi v svojih sedanjih letih moram biti fit, pove, da nisem v breme drugim, da lahko poskrbim za moža in zase.

Sama sem kar malce zavrta, ne morem takoj vzpostaviti stika z nekom in se začeti pogovarjati. Ampak ona, gospa Jana, me je takoj osvojila in naenkrat sem ugotovila, da se lahko čisto sproščeno pogovarjam in klepetam z njo. Sama zaskrbljena, polna strahu, le kaj še bo, sem razmišljala. Le kdo se ne boji bolnišnice in vsega, kar sodi zraven.

Ona pa je sedela na klopci pred bolniško sobo, da bi se vselila. Samo pozdravili sva se in bili nato štiri lepe dni pravi klepetulji. Jaz jih štejem nekaj, malo čez šestdeset … Povedala mi je, zakaj je prišla in kaj vse počne in je počela v življenju. Je surfala, igrala odbojko, tekala, igrala na klavir in še na nekaj (sem pozabila, ojoj), slika, vozi se s kolesom in aktivno igra tenis. Brez nje ne gre …

Torej jih štejete kam okoli 70, ali ne? jo previdno vprašam. Ne, nekaj več, štejem jih 86. O, ne, to pa že ne bo držalo, si mislim. Pa je res rojena leta 1931. Bila je v delavskih brigadah, pozna zgodovino od otroštva do danes, doma pomaga možu, s ponosom govori o svojih otrocih in vnukih. V sobi imamo še gospo, tudi nekaj čez 60. Delati mora aktivno dihalne vaje. Pa je gospa Jana vzela vajeti v svoje roke in smo te vaje delale vse tri skupaj. Pokazala nam je tudi vaje joge, bilo je zabavno.

Pa so naše prijazne sestre in doktorice prišle z nasmeškom v sobo rekoč, vas pa je prav prijetno videti in slišati. Toliko pozitivne energije! Ja, seveda smo jo imele, saj smo jo dobile od gospe Jane. Tretja gospa je bila iz Bosne, nepismena, prestrašena, a z velikim srcem, nikogar ni razumela, z nikomer si ni upala pogovarjati. Pa je gospa Jana izbrskala – pa tudi jaz nato za njo – besede, ki smo se jih učile v šoli, da smo jo vključile v pogovor. Z gospo Jano sva klepetali o glasbi, športu, njenem, seveda, ne mojem, o knjigah, o službi, o kuhinji, o umetnikih, poslušali sva glasbo v tistih ujetih trenutkih, ko ni bilo vizite, odvzema krvi, tablet, pregledov, kontrol in vsega, kar sodi zraven.

Jaz sem se poslovila, ona je ostala še en dan … Čakala je z mano dolgi dve uri na odpustnico, zopet sproščeno klepetala, nato me je povabila še na mojo grenko kavo, sama je spila božansko penasto irsko kavo.

Spontano sva se objeli, si pomahali.

Hvala, gospa Jana, za lepe trenutke, za bodreče besede, za tople poglede, za vso vašo energijo, ki jo izžarevate. Bodite zdravi in fit še mnogo let!

Marija Krajnc
Celestrina 18a
Malečnik pri Mariboru