Osebnostna in duhovna rast

Osebnostna rast nam pomaga dojemati, kakšni smo kot zemeljska bitja, duhovna rast pa nas približuje našemu bistvu, ki presega naše bivanje na zemlji. Odnosi so odlična priložnost, da spoznavamo sebe. Osebnostna rast nam povečuje zadovoljstvo in srečo v zemeljskem bivanju, duhovna rast pa nas vodi k veselju in radosti, ki nam pripada samo zato, ker živimo. Najbolj koristno je, da obe rasti potekata vzporedno. Osebnostni napredek nam omogoča, da v skrbi za preživetje, v skrbi za otroke, za službe in dopust … ne vidimo le težave, temveč tudi priložnost, da se iz tega kaj naučimo. Duhovna rast pa nam omogoča, da življenje pričnemo osmišljati in ga gledati celostno.

Prvi korak pri osebnostni rasti je priznanje, da ni treba biti sam. Kot tudi priznanje dejstva, da nekoga potrebujem ob sebi. Naj mi ne bo pod častjo prositi sočloveka, naj mi pomaga, da se bom znal veseliti svojih pozitivnih lastnosti in dosežkov, ter hkrati naj mi pomaga, da si bom upal in znal prepoznati lastnosti in načine vedenja, mišljenja in čutenja, ki mi škodujejo. To so moja notranja stanja ali vzdušja, v katerih se najprej jaz počutim nelagodno, neprijetno in prestrašeno. Pogosto pa npr. svojo jezo in strahove stresam še na druge. Osebnostna rast je kot notranji blažilec, ko lažje sprejmemo sebe in svoje reakcije.

Duhovnost je težko opisati z besedami. Lahko pa prepoznamo njene darove: ljubezen, spoštovanje, prijaznost, umirjenost, čudenje lepoti in dobroti, ki nas (kljub vsemu) obdaja. Nič hudega, če so drugi ljudje bolj ali manj dovzetni za stik z duhovnim svetom. Bolj je pomembno, da jaz dajem zadosten in iskren trud vase in zase. Najbolj pogosto duhovnost spoznavamo prek religije, lahko tudi prek umetnosti, literature, narave, odnosov, vesolja … – vsak ima svojo pot. V naši deželi nam je najbolj znano krščanstvo. Sveto pismo nas na več mestih opominja, kaj dobrega lahko stori Duh za nas, mi ga moramo le povabiti medse, kajti »Duh je tisti, ki oživlja«.

Zavedanje, da je Božji duh med nami in da nam pomaga, je osvobajajoče za naše zemeljske težave in tegobe. Pa še brezmejno upanje nam daje. Kako naj ga prikličemo in kaj naj storimo, da ostane med nami? »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Torej v naših odnosih naj bo veliko Besede, veliko naših težav in veselja naj bo naslovljenih. Več kot bo izgovorjene besede o mojem notranjem svetu, ki se prebuja med nami, lažje bo Duh božji vstopal v moje in naše odnose preko darov, ki jih omenjamo zgoraj (spoštovanje, prijaznost …). Duh pa zahteva absolutno iskrenost in resnico. Bodimo iskreni drug do drugega, da bo naša osebnostna rast prijetna, da bo Duh lahko vstopil med nas in da bo Duh lahko delil svoje darove in delal čudeže v nas.