Kako so živeli?
Z leti poučevanja sem spoznala, da je največ vredno in najbolj trajno znanje tisto, ki ga dijaki pridobijo sami, s svojimi izkušnjami. Da bi podrobneje spoznali, kako so živeli v Jugoslaviji, natančneje v SFRJ, morajo dijaki opraviti intervju. Pripravim vprašalnik, oni pa izberejo sorodnika, znanca, soseda, ki je najstarejši in ve največ povedati, kako je bilo včasih. Običajno nastanejo zelo lepi, avtentični, čustveni intervjuji. Si predstavljate starega očeta, ki ves čas govori svoje prigode, pa ga nihče ne posluša, potem pa pride vnuk in reče, ata, narediti moram nalogo. In ga začne spraševati o tem, kako je bilo živeti takoj po vojni, o obnovi domovine in delovnih brigadah. O gradnji hiš, pridobitvi stanovanj, sindikalnih izletih in dopustih, o služenju vojaščine v JLA, pa potem o olimpijskih igrah v Sarajevu. Sogovorniki kar zažarijo in tokrat jih vnuki morajo poslušati. Še več, zapisati morajo njihovo pripovedovanje, poiskati fotografije ali drugo gradivo. Ljudje hranijo mnogo osebnih predmetov iz mladosti in tako škatle s spomini in fotografijami oživijo. Dobro se spominjajo svojega prvega avta – večinoma je bil 'fičo'. Potem preidejo vprašanja o krizi – ali se spominjajo bonov za bencin, dni par-nepar, ko so ljudje menjali tablice na avtomobilih, redukcije elektrike, smrti Tita in o njem nasploh, nakupov v Avstriji in Italiji, nevšečnostih na meji. Zaključimo z osamosvojitvijo Slovenije. Ljudje večinoma govorijo nostalgično o minulih letih. Imeli so manj, imeli so manjša pričakovanja, delali so manj, več so si pomagali, bolj so bili povezani med seboj in v skromnosti ni bilo razlik niti tekmovalnosti. Na vprašanje, ali so bili to stari dobri časi ali pa so bili le oni mlajši in ko si mlajši je vse lažje in lepše, se le malce začudijo in rečejo, danes je življenje lažje, vse lahko kupiš. Ne bi zamenjali. Vedno več je dijakov, ki povedo, da so njihovi sorodniki napisali knjige ali mi prinesejo pokazat cele mape urejenih pisem, predmetov, znamk in značk, časopisnih člankov in svojih spominov. Sedaj niso več ustrahovani, lahko pišejo, kar hočejo. Ljudje so v svoji starosti vitalni in miselno aktivni. Letos sem dobila dve knjigi spominov, da se ne bi pozabilo, kako so živeli. Izdajo jih v samozaložbi, povsem za svoje zadoščenje, in imenitne so. Si predstavljate družinsko slavje in vse zbrano sorodstvo, mlajše dekle pa jih anketira o njihovi mladosti. Ljudem se razvežejo jeziki in na koncu tudi orosijo oči. Torej dragi dedki in babice, uredite svoje fotografije, pisma, spomine v albume. Morda tudi vi napišete knjigo. In znanje dijakov? Kar se naučiš na aktiven način in je prepojeno s čustvi, slikami in besedo, je trajno. Učiš se, ne da bi vedel in čutil, da je to napor, in naredil si dobro delo – povezal si različne generacije.