Od krompirja prešli h govedu

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 10. junij 2017 / 10:22

Na kmetiji Pr' Hostn'k, na kateri gospodari Jože Urh, so se iz pridelave krompirja preusmerili v živinorejo. Redijo petinpetdeset goved lisaste pasme, med njimi je tudi krava Santafe, ki se je na nedavni državni razstavi uvrstila med štiri najboljše.

Virmaše – Jože Urh, gospodar na kmetiji Pr' Hostn'k v Virmašah, je zanimiv sogovornik, pohvali, a tudi pokritizira, a ob tem ostaja realist, trdno na tleh. Obiskali smo ga, ker se je njegova krava Santafe na nedavni državni razstavi goved lisaste pasme v skupini krav z zaključeno prvo laktacijo uvrstila v finale, med štiri najboljše; ob tem pa smo zvedeli, da že osmo leto vodi Govedorejsko društvo Škofja Loka. Po izobrazbi je lesni tehnik, do 1986. leta je hodil v službo, a potlej je ostal doma, na kmetiji. »Težko je bilo biti dvoživka: v službi sem razmišljal, kaj bom »premaknil« na kmetiji, ob delu na kmetiji so mi misli uhajale v službo,« pove Jože. Na začetku so se na kmetiji ukvarjali predvsem s pridelavo krompirja, v hlevu je bilo od deset do dvanajst goved, dnevno so oddajali v zbiralnico od deset do petnajst litrov mleka. »Takrat smo imeli še Jugoslavijo, krompir je bilo lahko prodati in tudi cena je bila odlična. Z izkupičkom od kilograma krompirja smo lahko kupili kilogram mineralnega gnojila. Danes je razmerje približno ena proti osem, to pomeni, da je za nakup enega kilograma gnojila treba prodati osem kilogramov krompirja.«

Velike (cenovne) spremembe

Ko je cena krompirja začela padati, z razpadom Jugoslavije pa ga je bilo tudi vse težje prodati, so se na kmetiji bolj usmerili v živinorejo, enako so storili tudi drugi kmetje, tako da v vasi zdaj ni več niti enega večjega pridelovalca krompirja. Velike spremembe so se zgodile tudi v mlekarstvu. S Trate in okolice je nekdaj oddajalo mleko od 25 do 30 kmetij, zdaj ga samo še dve. »Nekdaj so bile cene kmetijskih pridelkov zelo visoke, zdaj so zelo nizke pa tudi razmerja med cenami pridelkov ter kmetijskega reprodukcijskega materiala so se bistveno poslabšala. Zdaj je za preživetje na kmetiji treba proizvesti bistveno več in delati bolj produktivno,« pove Jože.

Na kmetiji obdelujejo deset hektarjev lastnih kmetijskih zemljišč in še toliko najetih, gospodarijo pa tudi s petnajstimi hektarji gozda. »Zemljišča je težko dobiti v najem, a tudi na kmetiji nam ne ostane toliko dohodka, da bi jih lahko kupovali,« pove Jože in doda, da je zdaj, ko se je odkupna cena mleka le malo zvišala, lažje kot v času najhujše mlečne krize, ko so komaj pokrivali stroške in so bili veseli, da se stroji niso kvarili, da je bila živina zdrava in ni bilo treba klicati živinozdravnika ... Za prodajo mleka imajo s Kmetijsko gozdarsko zadrugo Škofja Loka pogodbo za 180 tisoč litrov na leto, manjše količine ga prodajo doma, na kmetiji.

V hlevu le goveda lisaste pasme

Na kmetiji redijo petinpetdeset goved, izključno lisaste pasme. Čeprav sami obnavljajo čredo in ne kupujejo živine, so pred leti vendarle naredili eno izjemo in na Bledu kupili črno-belo kravo, s katero pa so imeli slabo izkušnjo: bila je odlična mlekarica, a ni ostala breja. Je bil morda to razlog, da so za razliko od nekaterih kmetov ostali pri lisasti pasmi? »Ne. Črno-bele krave so sicer dobre mlekarice, a so glede oskrbe bolj zahtevne, težje je tudi prodati njihova teleta,« pove Jože. V čredi dosegajo povprečno mlečnost v standardni laktaciji več kot pet tisoč litrov na kravo, med najboljšimi je krava Santafe z mlečnostjo devet tisoč litrov. Hlev, ki so ga zgradili 1994. leta, je poln, nekaj živine imajo tudi v starem hlevu in v silosu. Za sedanje razmere je premajhen. »Bi se širili, a za to je treba imeti zemljišče in denar,« pravi Jože in doda, da se morajo novogradenj lotevati mladi – tudi zato, ker starejši preveč premišljujejo o tem, ali bi se jim naložba finančno izšla in poplačala. O tem, da bi mleko predelovali v mlečne izdelke, ne razmišljajo. »Potrošniki res vse bolj povprašujejo po domači hrani, to dokazujejo tudi »domači kotički« v trgovinah loške zadruge, a tudi ponudba tovrstne hrane je na trgu vse večja, za predelavo pa je treba imeti veliko strokovnega znanja.« Kar zadeva gospodarjenje z gozdom, Jože upošteva očetov nasvet, češ gozd je rezerva za hude čase. V gozdu ne pridobivajo dohodka, sekajo le za pripravo drv in za potrebe obnavljanja objektov. Žled jim je povzročil nekaj škode v borovem gozdu v smeri proti Crngrobu, lubadar je doslej napadel le nekaj smrek, a jih je ob tem vendarle strah, kaj bo v prihodnje. Največ dela na kmetiji postorita Jože in sin Peter, po svojih možnostih pomagajo tudi drugi družinski člani.

Izobraževanje in druženje

Jože ob delu na kmetiji najde čas tudi za kakšno funkcijo. Že osmo leto je predsednik Govedorejskega društva Škofja Loka, ki na območju občin Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Žiri in Železniki združuje okrog 160 rejcev. »Poudarek dajemo izobraževanju in druženju. Vsako leto organiziramo dve strokovni ekskurziji, eno za en dan po Sloveniji in drugo, dvodnevno, v tujino. Na občni zbor običajno povabimo tudi različne strokovnjake, tako da jih rejci lahko opozorijo na kak problem ali jih kaj vprašajo. Želim si, da bi v okviru društva rejci tudi izmenjevali informacije o ponudbi in povpraševanju plemenske živine. Morda bi lahko to naredili na spletu, s pomočjo računalnika,« pravi Jože in poudari, da z društvom nima veliko dela in skrbi, predvsem po zaslugi strokovne tajnice Majde Luznar.