Sedmica: Balkanski kotel

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. februar 2008 / 06:00

Glede na zgodovinska dejstva, smo Slovenci pretirano skromen narod.

Spomnimo se. V 9. stoletju, se pravi, v času, ko smo Slovenci dosegli svojo zemljepisno in politično platformo, je strnjeno slovensko ozemlje segalo na zahodu od vrat Trsta, Krmina in Čedada v zgornja povirja Drave, Mure, Aniže in Traune, na severu čez Donavo, na vzhodu pa najmanj do Blatnega jezera. To pomeni, da smo Slovenci v preteklih enajstih stoletjih zgubili najmanj dve tretjini avtohtonega ozemlja. Kaj takega je v evropskem prostoru prej izjema kot pravilo. Tudi v aktualnem zgodovinskem obdobju ostajajo strnjena slovenska naselja zunaj meja naše države, pa nam ne pride na misel, da bi izgubljeno ozemlje zahtevali nazaj. Če bi ga, bi se nam pa milo rečeno čudila vsa mednarodna javnost.

Z Albanci, ki živijo na Kosovu, je drugače. S priznanjem samostojne in neodvisne države Kosovo naj bi dobili nazaj ozemlje, ki naj bi ga bili naseljevali nekako na začetku našega štetja. Razume se, da ni nič večno, da se zemljepisne meje spreminjajo oziroma da zaključene politične destinacije nastajajo in izginjajo. (Šolski primer je ustanovitev Izraela.) Tisto, kar je pri tem procesu bistvenega pomena, je, da se okolje, v katerem do zgodovinskih sprememb prihaja, z njimi strinja oziroma da vpletene strani najdejo najmanjši skupni imenovalec, na katerem je mogoče graditi nekonfliktno prihodnost.

Da ne bo pomote in hude krvi, ne tehtam in ne presojam možnosti: samostojna država Kosovo ja ali ne; so domnevni potomci Ilirov, ki živijo na Kosovu, do lastne države upravičeni ali ne? Prepričana pa sem, da brez minimalnega pristanka Srbije kot prvovpletene in neposredno prizadete države novonastale politične entitete mednarodna javnost ne bi smela priznati. Po drugi strani pa je res, da je vzroke zgodovinskih sprememb, ki so z ustanovitvijo države Kosovo v tem delu Balkana nastale, treba iskati v Srbiji sami in v propadlem režimu Slobodana Miloševića, ki ga je večina srbske javnosti vrsto let podpirala z domala enako vnemo, s katero v tem času tako imenovana Mlada Bosna – se pravi, minimalna manjšina – razbija in straši po Srbiji.

V nasprotju z nekaterimi tako imenovanimi strokovnjaki ne verjamem, da je mednarodna javnost s podporo ustanovitvi in pozneje s priznanjem države Kosovo iznašla formulo za mir na Balkanskem polotoku. Po mojem mnenju in glede na izraelsko-palestinske izkušnje, je z ustanovitvijo kosovske države določen del mednarodne politične javnosti v resnici le naložil drva na ogenj, na katerem se balkanski kotel zadnja desetletja cmari. Poleg tega sem v zvezi z novonastalo balkansko državo skeptična tudi do pridevnikov suveren, samostojen in neodvisen; čeprav kosovska in njim naklonjena mednarodna politična elita stalno poudarja, da je Kosovo suverena, samostojna in neodvisna država, je razmišljujoči mednarodni javnosti jasno, da gre zgolj za politično floskulo, katere kosovska država še desetletja ali sploh nikoli ne bo presegla. V tem smislu je Kosovo na ravni Afganistana, ki je hočeš nočeš in namesto ZDA prvi priznal novonastalo državo na skrajnem jugu Balkanskega polotoka.