Iz starih časov: Manica Komanova

Ko smo v minulem letu v tem podlistku obujali stare čase na Gorenjskem, smo se največkrat sklicevali na knjižico, ki jo je leta 1928 objavila Manica Koman, Na Gorenščem je fletno.

»Pod tem naslovom sem se namenila opisati razne šege in navade, ki so ukoreninjene med gorenjskim ljudstvom, ki prebiva v smeri od Št. Vida nad Ljubljano, pa tja gori do meje naše divne 'Gorenšče'. Pričela bom z novim letom in potem opisala vse važnejše dneve in praznike v letu, ki se odlikujejo pri Gorenjcih po svojih zanimivih in starodavnih običajih. Omenila bom tudi navade pri krstih, ženitovanjih, pogrebih in drugih prilikah. Vsi ti običaji, izmed katerih so nekateri zelo lepi in zanimivi, so last našega naroda, ki jo je podedoval po svojih dedih, zato je tudi ne bo opustil izlepa. Bila bi pa škoda, da bi vse to prej ali slej zapadlo pozabljivosti, kajti ravno v običajih se tako lepo zrcali poštena duša našega priprostega naroda. Tudi ima naš Gorenjec še precej vraž, ki so prav zanimive, zato jih hočem po možnosti zabeležiti.«

S tem podlistkom se od Komanove poslavljamo, zato je prav, da povemo, kdo je ta manj znana pripovednica, pesnica in pravljičarka bila. Rodila se je 4. avgusta 1880 v Vižmarjah. Te so bile takrat še povsem gorenjska vas pri Šentvidu nad Ljubljano in prebivalci so se imeli za Gorenjce. V ljudsko šolo je Manica hodila v Šentvidu, nato je delala na domači kmetiji. V sebi je imela veliko željo po pisanju in zbiranju ljudskega blaga. Na priporočilo Franje Tavčarjeve je dobila služno pri Slovenskem narodu in postala uradnica na ljubljanskem magistratu. Med vojno je bila v taborišču na Rabu. Umrla je 4. februarja 1961 v Ljubljani. Pisatelj Tone Peršak je o njenem opusu zapisal: »Pisala predvsem za ljudstvo in zajemala motive iz lastnega okolja in osebne skušnje. Njen slog je poljuden, romantičen in melodramski.« (Slovenska književnost, leksikon, 1996.)

Pa se poslovimo od nje s času primernim odlomkom iz njene gorenjske knjige. Ker smo v postnem času, poglejmo, kakšen je bil post na Gorenjskem v njenem času. »Kakor sem že omenila, je Gorenjec v postnem času, bodisi v štiridesetdanskem postu, bodisi druge, od cerkve zapovedane postne dni zelo vzdržen, tako glede razveseljevanja kakor tudi glede uživanja jedi in pijače. Da bi se on na primer v postnem času poročil, pa magari naj bi opravil še tako skromno 'tiho poroko', do tega ga ne spraviš nikdar in za noben denar. Odvrnil ti bo: 'V postnem času se kaj takega za kristjana ne spodobi. V postu se ženijo vrabci in mački.' Pa tudi šumnemu godovanju in drugim podobnim zabavam se naš človek izogne, če je le mogoče. Ako so na primer v postu fantje ponoči na vasi zapeli in zavriskali, to starejšim ljudem že ni bilo po volji, češ, vsaj sedaj, v svetem postnem času, naj bi dali mir.« In tako nazaj. Mi pa gremo tudi v tem pisanju naprej.