Želela je tudi umreti

Romana (1963), 2. del

»Zabadal je vame toliko časa, da mu je prišlo. Potem sem mu ga morala polizati in ga pripraviti do tega, da mu je še enkrat stal pokonci. Ko je tretjič ali četrtič končal, me je začel tepsti. Bil je kot podivjana žival. A sem bila že v nezavesti, pa se ne spominjam dobro, kaj točno se je še dogajalo. Ko je videl, da se ne odzivam, se je ustrašil in poklical rešilni avto …«

Medtem ko mi Romana pripoveduje svojo zgodbo, držim v roki Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon. Romana mi omeni, da je bil še policist, ki jo je po službeni dolžnosti poslušal, bel kot stena. Četudi so bila njegova ušesa vsega navajena, se mu je Romana v dno srca zasmilila.

»Nejc je zelo hitro z mene počistil spermo, reševalcem pa se je zlagal, da me je takšno našel, ko se je iz službe (kakšne službe?!) vrnil domov. Na Kliničnem centru je bil ravno takrat dežuren zdravnik Marko, moj daljni sorodnik. Kasneje mi je povedal, da je mislil, da ga bo kap, ko me je zagledal. Če bi bil kdo drug v sprejemni ambulanti, bi si še upala povedati resnico, njemu je pa nisem. Bilo me je groza, kaj bi bilo, če bi izvedeli sorodniki, moji starši … Zlagala sem se mu, da so me napadli trije moški, mi ukradli denarnico ter me za povrh še natepli. Po očeh sem mu videla, da mi ne verjame. Nejc je vztrajal, da me naslednji dan odpelje domov, češ da mi nič ni, pa ga je Marko zavrnil. Na pregledu so ugotovili več zastaranih zlomov reber, podplutbe na hrbtu, trebuhu. Imela sem raztrgano nožnico. V lasišču so bile zaplate brez enega samega lasu. Na smrt me je bilo strah za Marino, zato sem, četudi nebogljena, silila domov. Nejc me je vsak dan obiskoval, me držal za roko, prinašal sestram sladkarije, kremšnite, rože, tako da sem potem od jutra do večera poslušala, kako krasnega moža imam. V času, ko sem ležala v bolnišnici, je obiskal tudi moje starše in se pred njimi zjokal, ko jima je pripovedoval, kakšno kurbo ima za ženo. Ko je odhajal, mu je oče naročil, naj mi pove, da so mi vrata doma zaprta. Takšni, kot menda sem, se mi z mamo odpovedujeta.

Konec leta je moral Nejc nujno v Bosno. Slutila sem, da se s še nekaj prijatelji ukvarja s sumljivimi posli. Nekje je pač moral dobivati denar, ker sva bila oba nezaposlena in na socialni podpori, on pa je živel na veliki nogi. Grizlo ga je edinole to, da me tri dni ne bo mogel imeti na očeh. Pa se je domislil peklenskega načrta: Marino je odpeljal k mojim staršem ter jim natvezil, da sem ves čas pijana, da mi ne more zaupati otroka, ko gre na službeno pot. Nekdo mu je prinesel policijske lisice. Priklenil me je ob drog v kuhinji, veriga je bila dolga le toliko, da sem lahko šla do mize in do nočne posode – več pa ne. ''Za psico je še to predobro!'' se je zasmejal, preden je za seboj zaklenil vrata. Prejšnji večer pa mi je zagrozil, da se bo dal pofukat vsem bosanskim kurbam in me bo potem doma prisilil, da bom ''bosanski drek'' polizala z njega. Nisem se upirala. Bila sem brez življenja, prazna. V glavi so mi odmevale mamine besede, da je za vse, kar je v hiši narobe, kriva ženska. ''Mama že ve,'' sem si rekla, vendar iz mojih oči ni spolzela niti solza.

Ker mi ni pustil nobene hrane, še vode ne, sem bila že do večera dehidrirana, tako da je bila tudi nočna posoda na pol prazna. Začela sem se tresti kot šiba na vodi, ko nekdo pozvoni pri vhodnih vratih. Nikoli nisva dobivala obiskov, že misel, da bi bil obiskovalec moški, pa da bi ga slučajno opazil kdo od sosedov in kaj nepremišljenega zinil Nejcu, ko bi se vrnil domov, mi je povzročila takšen strah, da vam ne znam opisati. ''Ni me doma, pustite me pri miru!'' sem nazadnje zaklicala, ker zvonjenje ni in ni hotelo ponehati. Čez nekaj časa sem na stopnicah zaslišala še več glasnih korakov in potem nekdo z vso močjo vdre skozi železna in okovana vrata, za katera je Nejc trdil, da ga ni junaka, ki bi jih premagal. Na pragu je stal Marko, ki se je že deset dni trudil, da bi mi sporočil, da moram na dodatne preiskave zaradi kronične slabokrvnosti, pa je zmeraj naletel na tisoč in en Nejčev izgovor, da me ni doma, da sem na morju in podobno.

Gasilci, ki so bili z njim, so fotografirali kraj zločina, tudi mene, saj sem bila v usmiljenja vrednem stanju, tehtala sem komaj 46 kilogramov. Markova žena se je odpeljala k mojim staršem po Marino, a ji je sploh niso hoteli dati! Trdili so, da sem pokvarjena umazana kurba, ki ne spoštuje čudovitega moža, kakršnega ima. Šele po dolgem prerekanju so se vdali. Moj lastni oče pa je nemudoma poklical Nejca na mobilni telefon ter mu povedal, kaj se je zgodilo. A je bil Nejc dovolj pameten, da je vedel, da naredi bolje, če se še nekaj časa potuhne v Bosni. Vrnila sta se le njegova pajdaša, ki so ju zaradi posedovanja orožja zaprli.

Leto dni sva bili z Marino v varni hiši. To je bilo zame najtežje obdobje v življenju, saj sem noč in dan ''pogrešala'' udarce, kričanje, zmerjanje, nasilne spolne odnose. Center za socialno delo mi je našel drugo stanovanje, ponovno sem se zaposlila v enem od Domov za starejše. Priznam, nisem se znašla, begala sem sem in tja, bila sem preveč zaščitniška do Marine. Dušo mi je okupiral paničen strah, ves čas sem morala imeti pri sebi pomirjevalne tablete, ker če sem jih pozabila doma, sem bila kot ohromljena. Nejc je dosegel, da ga je Marina obiskovala dvakrat mesečno. Silil jo je, da je njegovo novo ženo klicala mamica. O meni ji je govoril strašne stvari. Otrok je bil vedno bolj zmešan, postala je nasilna do sošolcev, sebe. Četudi je sprva kazalo, da bo odličnjakinja, je začela dobivati slabe ocene. Sodu pa je izbilo dno, ko je učitelju fizike in matematike napisala zelo nespodobno pismo in se pod njim celo podpisala. Šele takrat so se prebudile ustrezne šolske službe in začele ukrepati. Marina je povedala, da jo ati sili, da skupaj z njim gleda ''grde'' filme, ''mamica'' pa sedi zraven in se jima smeji. Nejc je moral priti na zagovor. In kaj se je zgodilo? Spet je vse ženske, ki so ga pričakale, s svojim šarmom ovil okoli prsta. Z Marino sva imeli veliko srečo, da ni obveljalo: kakršna mati, takšna hči. Spet je bil Marko tisti, ki je dotičnim gospem vrgel na mizo številne dokaze, ki so razkrivali, da je bil Nejc nasilen tudi do pastorke, ki so jo ''mamici'' odvzeli in dali v rejo. Trenutki, ki sem jih takrat preživljala, so bili za mojo krhko dušo preveč. V tem, da bi me še naprej tlačili in poniževali, nisem videla nobenega smisla več. Vse mi je šlo narobe, vse, kar sem poskušala zgraditi, so mi podrli, rekoč, da sem ničvredna, da lažem. Da sem slaba mama. Nikomur ne privoščim, da bi bil takrat v moji koži. Krivice, ki sem jih doživljala, so bile prehude.«

A se je po poskusu samomora pobrala. S pomočjo terapevtske skupine se je postavila na noge. Z domačimi še zmeraj nima stikov, ker starša – kako neverjetno – raje verjameta Nejcu kot njej. Danes skrbi že za vnuka, z Marino in njeno družinico živi skupaj, pod eno streho. Z Nejcem nima nobenih stikov več. Za vse nasilje, ki ji ga je povzročil, je dobil tri mesece pogojno in prepoved približevanja.

»Tako da veste, koliko je v tej državi vredno življenje ene ženske,« je Romana še dodala na koncu.

(Konec)