Točke, ki odkrivajo zgodbe

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 18. november 2013 / 20:06

Andreja Eržen, akademska slikarka iz Medvod, ki v zadnjem času živi in ustvarja v Kranju, je na nedavnem Mednarodnem likovnem festivalu Srečanja opozorila s svojimi svetlobnimi objekti.

Enajst svetlobnih objektov, ki ste jih v projektu Mnogo hrupa za nič postavili na zid okroglega stolpa in vrt hiše Layer, je obiskovalce srečanja močno navdušilo, potrditev za odlično delo pa vam je s priznanjem dala tudi strokovna žirija. Kaj občutite ob veliki pozornosti publike?

»Tako kot vsakemu umetniku, ob katerega delih se z odobravanjem ustavljajo pogledi obiskovalcev, seveda tudi meni to daje občutek, da sem delo dobro opravila. Tudi nagrada mi veliko pomeni, sploh v današnjem času in situaciji. Včasih imam namreč občutek, da likovna umetnost sploh nikogar več ne zanima. Kot umetnico me vsekakor zadovolji strokovna potrditev mojega dela, ob tem pa naj dodam, da tudi sama zase nekako vem, kje na ustvarjalni poti sem v določenem trenutku z določenim projektom. Mislim, da mora to vsak umetnik znati presoditi sam zase, ne glede na to ali je zato nagrajen ali ne. Za to razstavo sem, kot je bilo naročeno, namensko pripravila dela v črno-belem. Ker se veliko ukvarjam z barvo, je bil to zame izziv, saj sem se po daljšem času spet posvetila samo risbi. V primerjavi s svojim siceršnjim delom sem drugače pristopila tudi k sami formi. Mogoče je bil to tudi odklon na moji ustvarjalni poti in me bo zdaj odneslo kam drugam, kot bi me sicer. Je pa res, da sem ob koncu projek­ta zelo pogrešala barve.«

Pa vendar, uvajanje umetne svetlobe je v vaši umetnosti zelo močan element ...

»Že pred leti v času študija slikarstva na ljubljanski akademiji, za katerega sem se sicer odločila razmeroma pozno, pri enaintridesetih letih, sem umetno svetlobo začela uporabljati, ker sem želela poudariti barve na siceršnji likov­ni ploskvi. Že v diplomski nalogi, med študijem je bil moj mentor Herman Gvardjančič, diplomirala pa sem pri Francu Novincu, sem se precej ukvarjala z barvo kot tako, ko mi je šele od zadaj osvetljena površina omogočala, da je barva na likovni površini res zaživela. In odtlej so se mi odpirala nova obzorja v tej smeri. Hkrati me tudi ne zanima zgolj klasično razstavišče, ampak tudi zunanji prostor. Nisem želela, da je slika stvar elite ali zgolj obiskovalca v galeriji, ampak da postane objekt nekega prehodnega prostora kot točka, ki jo zainteresirani gledalec opazi ali ne. Zato so objekti okrogle oblike, saj ponazarjajo nekakšne točkovne centre, markacije, ki so od daleč vidne kot nekakšne barvne pike, ki gledalca privabijo in ga vodijo od ene točke do druge. Detajli se namreč pokažejo šele, ko se jim približamo in v njih prepoznamo mikro prostor, notranji intimni svet.«

V njem prikazujete različna občutja, strasti in obdobja v življenju. Ste zato v slike poleg znanih osebnosti, kot so James Hetfield, Marina Abramović, Frida Kahlo … umeščali tudi avtoportret?

»Pravzaprav je tudi vsak portret druge osebe hkrati tudi moj avtoportret. Vse te osebnosti so v nekakšni korelaciji z menoj in tudi z markacijami v kontekstu širjenja prostora po zelenici. So pa slike, sicer zelo skicozne, na posameznih objektih povezane med seboj. Če se je Hetfield pojavil na eni sliki, je potem tudi na naslednji. Na štirih slikah je ženska s krono, ki ponazarja žensko, ki jo postavljam v ospredje, v različnih življenjskih obdobjih. Tudi to lahko razumemo kot avtoportret, osebno zgodbo. Dobro je, če umetnik izpostavi osebno zgodbo, saj je tudi ta del naše širše realnosti. Le kako bi slikali družbeno politično akcijo in pri tem pozabili sebe? Osebe, ki sem jih dodajala v slike, so precej naključne, so mi pa vzbujale pozornost v določenem obdobju.«

Sicer pa so razstavljeni svet­lobni objekti tudi tehnično precej zahtevna zadeva. Ste se tudi pri njihovi izdelavi zanašali predvsem nase?

»Ko sem začela razvijati svetlobne slike, sem jih zasnovala tudi v skladu s svojo ekološko naravnanostjo. Želela sem, da bi delovale na solarne celice, in štiri izmed njih so izdelane tako. Vendar je to povezano s precej višjimi produkcijskimi stroški in si tega v nadaljevanju preprosto nisem mogla privoščiti. Želela sem, da celotna energija slike prihaja od sonca, a to trenutno ni bilo mogoče.

Ročno naslikana slika na pleksi steklu s polmetrskim premerom je obrobljena z aluminijastim ohišjem in postavljena na zid oziroma 2,5-metrski drog. Za pleksi-steklom so nameščene LED-lučke z GSM-časovnikom. V njem je kartica, tako da lahko časovnik naravnaš po mobilnem telefonu. Kot sem rekla, so trenutno le štiri take slike, druge so vezane na električno omrežje. Pri konstrukcijskem delu mi pomagata oče Janez, ki je strojni inženir, in Tomaž Hribar, ki pomaga pri elektroniki in električni opremi.«

Naslov projekta Mnogo hrupa za nič je pomenljiv, posebej če pri tem pomislimo na materialno plat ukvarjanja z umetnostjo, ki v današnjem času ni ravno spodbudna?

»Lahko bi razbrali tudi to, čeprav prvotno ideja razumsko ni izhajala iz moje nujnosti po preživetju. Ni zgodba o tem, da od tega, kar delam, ne morem živeti, ampak je Mnogo hrupa za nič bolj arhetipska, prvinska zgodba, kaj vse se nam v življenju od rojstva do smrti lahko zgodi, pa na koncu vse to vendarle ni nič posebno novega. Zgodba je globlja in ne govori le o materialnem, čeprav tudi to še kako drži.«

In ob tem svoje likovno znanje uporabljate tudi na drugih področjih?

»Ukvarjam se še z likovno pedagogiko, imam delav­nice za otroke, tečaje grafike, sem in tja naslikam kakšen portret, prodam kakšno sliko, grafiko in se prijavljam na različne razpise za umetniške projekte. Seveda pa bom nadaljevala tudi svetlobne markacije, mogoče bom dodala animacijo, gibljivo sliko …«