V Kranju in Pragi, vedno doma

Če v spletni brskalnik vtipkamo Uroš Trefalt, lahko v wikipediji spoznavamo gledališkega režiserja, scenarista, publicista, mojstra televizijskega oblikovanja, poznavalca lutkovne umetnosti – v češkem jeziku. Kranjčan Uroš Trefalt zadnjih dvajset let živi in ustvarja v Pragi. V okviru mednarodnega programa Tedna slovenske drame je v domačem Kranju gostoval z dramo Dogodek v mestu Gogi.

Kako ste videli svojo igro na Tednu Slovenske drame?

»Odlično. Sam si doslej nisem ogledal še nobene druge uprizoritve Dogodka v mestu Gogi, so pa tisti, ki so jih že videli v različnih izvedbah, rekli, da je naša ena najboljših. To seveda ogreje srce.«

Predstavo ste režirali v Gledališču F. X. Šaldy v Liberecu. Kako je sicer z uprizarjanjem slovenskih dramskih besedil na Češkem?

»V Liberec me je povabil umetniški vodja tamkajšnjega gledališča, ki je videl eno mojih predstav, ki sem jih režiral v Pragi. Izbor besedila je prepustil meni, zato sem se odločil za slovenskega avtorja. Vedel sem, da obstaja češki prevod Grumove drame Dogodek v mestu Gogi iz leta 1986, ki so ga takrat uprizorili študenti. Besedilo sem aktualiziral skozi prizmo individualnih problemov posameznika v kontekstu družbe, njegovih socialnih in psiholoških travm iz preteklosti. Slovenska dramatika se na Češkem tako rekoč ne uprizarja. Ne spominjam se, da bi si kdaj ogledal kaj 'našega'. Večkrat je bilo menda uprizorjeno Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, a še to pred petdeset in več leti.«

Če pridete v Kranj, mar rečete, da greste domov, glede na to, da vsaj že pol življenja živite v Pragi?

»Vedno sem se doma počutil tukaj v Kranju, kjer so starši, brat, nečakinje, lahko pa rečem, da sem doma tudi v Pragi, kamor sem pri devetnajstih šel študirat lutkovno režijo in dramaturgijo na praško Akademijo lepih umetnosti. Po študiju sem se sicer vrnil v domovino, se vmes izobraževal v New Yorku, od leta 1997 pa je moj stalni naslov v Pragi.«

Vaša strica Mito in Franek sta bila šolana igralca, prav tako je igral ded Franc. Verjamete v gledališko-igralski gen v družini Trefalt?

»Ne vem, ali je to gen ali kaj drugega. Dedek je bil tudi profesionalni igralec v Prešernovem gledališču, dokler ga niso ukinili. Pred vojno je bil bankir, po vojni pa se je upokojil kot igralec. Sam sem pravzaprav vesel, da moja starša nista imela nobene povezave z gledališčem, hkrati pa sta mi bila vseskozi naklonjena pri moji odločitvi, da vstopim v svet gledališča. Podpirala sta me tako pri študiju kot kasneje pri vsem, kar sem na svoji umetniški poti počel.«

Kaj vas je po kranjski gimnaziji popeljalo v Prago, igralsko akademijo imamo namreč tudi doma v Ljubljani?

»Praška akademija je bila in je ena najbolj znanih in kvalitetnih v tem delu Evrope. Iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije so se mnogi šolali na njej, naj omenim le tri velike režiserje, kot so Goran Paskaljević, Emir Kusturica in Lordan Zafranović. Akademija ima tudi zelo slavno lutkovno katedro, ki je v Sloveniji ni, jaz pa sem želel študirati ravno lutkovno režijo. Češka mi je bila tudi sicer blizu, saj smo s starši veliko potovali do njihovih prijateljev. Zato sem se odločil poskusiti. Kasneje mi je eden nestorjev slovenskega lutkarstva Edi Majaron pomagal priti do štipendije. Ko sem končal šolanje, sem postal prvi diplomirani režiser za lutke in gledališče iz Slovenije.«

Ste angažmaje najprej iskali doma v Sloveniji?

»Moja prva režija po končanem študiju je bila predstava Petnajst v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Kasneje sem učil v Gledališki in lutkovni šoli v Ljubljani, štiri leta bil urednik revije Lutka, bilo je tudi nekaj režij, ob tem pa sem se ves čas vračal tudi v Prago.

Najbrž je bilo zame na začetku devetdesetih let še prezgodaj, da bi začel nekje 'na polno' delovati. Kot mlad režiser sem se moral še malo, kako bi rekel, urediti.«

Vas nova slovenska država ni premamila?

»Naj najprej povem, da sem zelo ponosen, da sem Slovenec. Vedno rad poudarim, od kod prihajam. Sicer pa ljudje sploh ne vedo, da sem tujec, saj tekoče govorim češko brez tujega naglasa.

Pravzaprav je bil moj namen ob zaključku šolanja, da bi na gledališkem, predvsem lutkovnem področju vzpostavil povezavo obeh držav. Vmes sem kot Fulbrightov štipendist študiral na univerzah NYU in CUNY v New Yorku. Tam sem tudi režiral in nabiral znanje in izkušnje. Zanimalo me je ameriško gledališče, čeprav ni moj ideal. Gledališče tam bolj izhaja iz producentske izkušnje, ne režiserske. Slednji ni tisti, ki izbira, kaj bo postavil na oder. Napisal sem knjigo Osnove lutkovne režije, ki je še vedno edina tovrstna pri nas in menda še vedno v uporabi. A vendarle, v drugi polovici devetdesetih let sem v Sloveniji obupal in leta 1997 svoj naslov preselil v Prago. Tam sem imel nekaj režij, potem pa se je zgodil paradoks, saj sem vstopil v televizijske vode in tam deloval skoraj petnajst let.«

Najprej na komercialni, potem še na češki nacionalni televiziji ste kot režiser, scenarist in umetniški direktor ustvarili novo celostno podobo in z njo na stotine »jinglov«, oglasnih sporočil …, kar ni ravno neposredno povezano z lutkami?

»Prav ustvarjalna širina je ena velikih kvalitet študija lutkarstva na praški akademiji. Pomaga ti razmišljati, ne le formalno, kaj je lutkovno gledališče, ampak predvsem, kaj je njegovo bistvo. Lutkarstvo je danes multimedialno, kjer se združuje veliko področij. Bistvena je likovna podoba, pomemben je glas, ker nimaš igralca, saj iz njega lahko narediš lutko in obratno. Lutkovno gledališče v sebi tako združuje različne prvine, ki jih lahko uporabiš kjerkoli – tudi pri kreiranju televizijskih 'jinglov'. Zanje smo dobili številne nagrade tudi v svetovnem merilu. Bili smo predvsem originalni, drugačni in se nismo skušali primerjati z drugimi, ki imajo več denarja, boljšo tehnologijo, več kadra … Pri tem sem sam mnogokrat črpal iz lastnih izkušenj v lutkarstvu. Tudi Čehom vedno znova povem, naj izkoristijo tisto, po čemer so znani – animirani film, lutke, filmi za otroke. Če bi preštel vse 'jingle' in oglasne kampanje, ki so nastali pod mojim umetniškim vodstvom, bi jih bilo na obeh televizijah zagotovo okrog tisoč. Iz njih bi lahko posnel celovečerec.«

V zadnjih letih ste spet bolj angažirani v gledališču. Bi lahko rekli, da se od boljšega zaslužka spet vračate k duši?

»Delo na televiziji je zelo naporno in človeka zelo izčrpa. Na koncu sem imel vedno občutek, da človek v projekt več da, kot iz njega dobi. Seveda celega človeka zahteva tudi gledališče, ampak občutek je boljši. V gledališču veliko daš, a tudi veliko dobiš. To je tisto, kar me je na neki način spet premamilo, da sem se vrnil. V gledališču bi lahko še marsikaj povedal. Občasno tudi predavam na praški akademiji v okviru tamkajšnje katedre za animacijo, in sicer o zgodovini in sodobnosti filmske špice, televizijske promocije, o celostni podobi ...«

Kuharja bi vprašali, kaj ima v loncu. Kaj ima v načrtu gledališki režiser?

»Po statusu sem 'svobodnjak', zato delam različne stvari. Rad bi režiral še kakšno slovensko besedilo, kar na Češkem ni lahko, saj imajo gledališča običajno natančno izdelane repertoarje tudi v smislu, zakaj in kakšno besedilo uprizarjajo. Težko se je boriti ob nemških, angleških besedilih. Žal tudi ni veliko čeških prevodov slovenskih dram, za razliko od preostale slovenske literature, ki je na Češkem dobro zastopana.«

Kako pogosto prihajate v Slovenijo?

»Običajno za daljši čas poleti in za praznike, ki jih pogosto tudi nekoliko podaljšam. Sem pa bil pred časom tudi član žirije in selektor na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru, kar je moje obiske v domovini še okrepilo.«

Kaj vam povzroča večjo čustveno napetost, prihajati v Kranj ali odhajati iz njega?

»Ko sem v osemdesetih šel študirat v Prago, sem imel občutek, da grem iz svobode v nesvobodo, za železno zaveso, ampak sam sem čutil tudi obratno, da sem pobegnil iz nesvobode, saj doma nisem mogel študirati, kar sem si želel. Lahko rečem, da pretiranega domotožja v tujini nisem imel in ga tudi sedaj nimam. Hitro se znam prilagoditi. Lahko bi ostal v New Yorku, a sem se raje odločil za vrnitev v to zapleteno Srednjo Evropo. Nisem sentimentalen, kar se tiče teh stvari. Sem pa vedno znova vesel, ko pridem v Slovenijo. Veliko olajšanje zame je tudi, da sta obe državi od leta 2004 v Evropski uniji. Zdaj dokumente urejam le na vsakih deset let.«

Je češko pivo boljše kot slovensko?

»Težko bi rekel. Moji igralci so temeljito preverili tukajšnjo ponudbo in sem bil presenečen, kako jim je prijalo slovensko pivo. Zmagalo pa je Kranjsko pivo.«