Luka z velikim športnim srcem

Enaindvajsetletni Luka Kaplan ima cerebralno paralizo, in čeprav mu v življenju ne manjka preizkušenj, nad svojo usodo ne tarna. Veliko veselje mu predstavlja šport, s katerim je premagal že vrsto težkih trenutkov, in zbirateljske zgodbe, ki jih piše skupaj z vrhunskimi športniki.

Luka Kaplan s svojo družino živi v Novem mestu, a vsaj šest let je tudi napol Gorenjec, saj se šola v srednji šoli Ciriusa Kamnik. Po triletni srednji šoli za računalništvo zdaj končuje še dvoletni srednješolski program elektro smeri.

»Luka se je rodil šest tednov prezgodaj, po nekaj mesecih pa so mu postavili diagnozo – cerebralna paraliza. Življenje se nam je najprej sesulo, iskali smo krivce za nastalo situacijo, dodatne možnosti, zdravila … A ključno, da se ti življenje na tej točki ne ustavi, je, da čim prej uspeš razčistiti sam s sabo, prilagodiš prioritete in potem je vse lažje. Najprej smo morali vzpostaviti razmerje v širši družini in med prijatelji, da je naš Luka otrok s svojo osebnostjo in ne 'bošček', ki se mora smiliti komurkoli. Okolica je to sprejela, zato smo Luko tudi vključili v redno osnovno šolo, kar je bila najboljša odločitev v času njegovega odraščanja,« nam pove oče Dušan Kaplan in doda, da so sina že kmalu želeli navaditi na čim bolj samostojno življenje, zato so se tudi odločili, da šolanje nadaljuje v Kamniku. »Bilo je hudo, imel je veliko domotožje, zavedali smo se, da je to edina pot za njegov napredek, da ne začne stagnirati, v Kamniku pa je vidno napredoval. Prej si niti nogavice ni zmogel obuti, zdaj to naredi brez težav,« nadaljuje oče in doda, da ima Luka desno stran telesa precej slabše motorično funkcionalno, a kljub temu so ga že od malega uvajali v različne športe. Igral je nogomet, badminton, celo smučal je že, a vse do trenutka, ko je moral na operacijo kolka. »Pri trinajstih je sledila operacija, ki se ni izšla po naših željah. Nekaj centimetrov krajša noga je Luki podrla vso motoriko in vsega se je moral naučiti na novo. Telesne spremembe so prekinile njegove športne aktivnosti. Ne pa tudi veselja do športa. Nasprotno – takrat so se začele njegove zbirateljske zgodbe.«

Ključen ogled tekme v Barceloni

Luka Kaplan je postal vse bolj goreč navijač nogometnega velikana Barcelona, kjer veliko pozornosti namenjajo humanitarnim pr­o­jektom, predvsem pomoči otrokom s posebnimi potrebami. Oče ga je zato peljal na tekmo na stadion Camp Nou, ki je bila za Luka nepozabna izkušnja. Postal je neverjetno motiviran na vseh področjih življenja in – kot danes ugotavlja njegov oče – postal povsem drug človek.

»Sam nisem mogel verjeti, kaj vse lahko naredi ena tekma, en sam klub! Na Luko je to potovanje naredilo tolikšen vtis, da sem se zaobljubil, da bomo Camp Nou še obiskali. Na ogled te tekme smo bili povabljeni s strani FC Barcelona oziroma njihove Fundacije, ki jo imajo za pomoč bolnim in invalidnim otrokom. Sprejem, ogled tekme, ogled muzeja ter vsa darila – vse to je bilo organizirano z njihove strani,« je še danes navdušen oče Dušan Kaplan.

V komentatorski kabini

Športnih zgodb se je danes nabralo že za lep kup. Nekateri so z njim posneli skupne fotografije, mu poslali kratek film s spodbudnimi besedami ali pa klubski dres – kot denimo hokejist Marcel Rodman, pa nogometaš Jan Oblak, rokometaša Gorazd Škof in Nikola Karabatić, slovenski skakalci, košarkarji Matjaž Smodiš in brata Lorbek, nogometni sodnik Damir Skomina, pa smučarska zvezdnica Michaela Shiffrin in zdaj že upokojeni smučar Matjaž Vrhovnik, ki je zaslužen, da je Luka letošnji pokal Vitranc v Kranjski Gori lahko spremljal kar v komentatorski kabini.

V svoji zbirki ima tudi dres Lanca Armstronga z njegovega zadnjega Tour de Francea ter plaketo nogometnega kluba Barcelona s podpisi petih zvezdnikov, med njimi tudi Messija.

»Tudi športniki so si med seboj različni – eni imajo res veliko srce in se nemudoma odzovejo na take prošnje, spet drugi so bolj zaprti vase,« ugotavlja Luka Kaplan, ki si želi, da bi se po končanem šolanju lahko zaposlil in postal aktiven član družbe, saj ne glede na diagnozo o kakšni invalidnosti ne razmišlja.