Kranjski gospodje in tovariši

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. oktober 2015 / 13:01

Osrednji razstavni projekt Gorenjskega muzeja v letošnjem letu, razstava Gospodje in tovariši s podnaslovom Kapitalistični in socialistični razcvet Kranja 1920–1980, je od maja do februarja prihodnje leto na ogled v gradu Khislstein. Razstava je te dni dobila podporo v vsebinsko razširjenem katalogu.

Razstava Gospodje in tovariši je na ogled v drugem nadstropju gradu Khislstein. Vanj se lahko povzpnemo tovariško po stopnicah ali gosposko z dvigalom. Dandanes v demokraciji si način lahko izberemo sami. Vsaj zdi se nam tako.

Razstava se odpre s preglednim prikazom prostorskega in demografskega razvoja Kranja v 20. stoletju, v času hitrega naraščanja prebivalstva, spreminjanja rabe tal, ko so se kmetijska zemljišča umikala stanovanjski gradnji in industriji, pri tem pa je še zlasti zanimiv prikaz narodnostne strukture prebivalcev Kranja v letu 1991. Slovencev je bilo 34.107, prebivalcev drugih narodnosti pa 5.522, večina iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, dobrih 16 odstotkov torej. Ob filmskih posnetkih, ki zelo nazorno kažejo na razstavi obravnavana obdobja gospodarskega razcveta v Kranju, nas v prvem prostoru 'pozdravi' žensko kolo, pred drugo svetovno vojno eno najpogostejših prevoznih sredstev delavcev, ki so iz okoliških krajev prihajali na delo v Kranj. Prazne zračnice sicer ne omogočajo njegove uporabe, morda pa je to že prvo srečanje s simbolnim namigom, kakršnih na razstavi res ne manjka. Po drugi vojni, socializmu in ob slovenski osamosvojitvi ter slovesu od njega kranjskemu gospodarstvu tako kot zračnicam še vedno vztrajno pojema zrak.

Vstop v 20. stoletje kranjskega gospodarstva vam bo že ob vratih naslednje sobe vzel dva pogleda na dve različni obdobji kranjske gospodarske in politične zgodovine. Na levi je velika slika Narodnega doma s spomenikom kralju Petru I. osvoboditelju, na desni pa ista stavba, po drugi vojni imenovana Delavski dom, z monumentalnimi bronastimi giganti na trgu pred njim. Na zanimiv in oblikovno sodoben način so predstavljene nekatere tovarne – od nastanka, razcveta pred vojno, zaplembe po vojni, uspešnega delovanja v času socializma do (najpogosteje) prodaje, stečaja ali propada v zadnjih dvajsetih letih. Levo obdobje gospodov, desno tovarišev, vmes razcvet in zaton nekaterih velikih gospodarskih podjetij, v oči pade predvsem propad tekstilne industrije, ki je v mestu cvetela v obeh obdobjih, ni pa uspela zdržati v prihodnost. Tekstilindus, Triglav konfekcija, kasneje Gorenjska oblačila …

Lastniki, tovarnarji in uspešni podjetniki ter člani visoke družbe so znali poskrbeti tudi za svoje razvedrilo, kulturo in omiko, izvemo v naslednji sobi ob nekaj oblačilih, modnih dodatkih, družabnih fotografijah, športnih rekvizitih … Razstavi sledimo v sobo, kjer sta predstavljena dva pomembna Kranjčana iz obdobja gospodarskega razcveta. Prvi je Ciril Pirc, liberalec in dolgoletni predvojni župan ter pobudnik industrializacije v Kranju. Zgovorne so njegove besede ob zaključku drugega županskega mandata leta 1927. »Kranj raste, se razvija in procvita in ravno po iniciativi mestne občine mu je zasigurana najlepša bodočnost. Slep mora biti oni, ki noče videti napredka,« je povedal med drugim dobitnik številni kraljevih odlikovanj. Ob njem je predstavljen še en uspešen Kranjčan, podjetnik Franjo Sirc, ki je zgradil lastno tekstilno tovarno. Odlično ohranjena suknjiča in cilindra obeh pomembnih Kranjčanov sta podoba enega dela prebivalcev takrat pomembnega industrijskega mesta. Z delavstvom se srečamo na fotografijah za oblekama.

»Delavci so bili večinoma nekvalificirani in priučeni dela za stroji, zato so bile njihove mezde nizke. Leta 1935 jih je dobra polovica z zaslužkom zmogla pokrivati osnovne življenjske stroške, četrtina je živela v revščini. Pogoste so bile bolezni dihal in tuberkuloza. Kljub delavski zaščitni zakonodaji so bile podpore v primeru bolezni, nezgode ali brezposelnosti minimalne in kratkotrajne. Skrbi za standard delavcev so se podjetja in občina bolj ali manj otepala. Med meščani se je pojavila bojazen, da bodo čez leta morali skrbeti za obnemogle delavce, ki bodo ostali brez sredstev za preživljanje,« med drugim preberemo in si ogledamo fotografijo stavkajočih v Sirčevi tovarni leta 1936.

Prehod v 'tovariške' čase je prepričljiv, saj v naslednjem prostoru, ki je namenjen predstavitvi tovarne IBI, ene najuspešnejših v času socializma, najprej v oči pade gozd visečih trakov z napisanimi floskulami iz časov samoupravnega socializma, vladavine tozdov, delegatskega odločanja, rdečih knjižic pa tudi sindikalnih počitniških domov in podobnega ... Poseben del je posvečen tudi dolgoletnemu legendarnemu direktorju Francu Omanu - Ceti.

V zaključku razstave sta poudarjena še dva Kranjčana, tako z gosposke kot tovariške provenience, Franc Puhar - Aci, partizan, politik in nekdanji župan Kranja, ter dr. Ljubo Sirc, sin Franja Sirca, kritik komunističnih ekonomij, obsojen na Nagodetovem procesu, ki danes živi in deluje na Škotskem. Njegova zgodba je zanimiva, tudi s predsedniško kandidaturo v Sloveniji leta 1992. Razstava se zaključi simbolično z običajno dnevno sobo v dvosobnem stanovanju v stanovanjskem blokovskem naselju. S televizijo, industrijsko mizico in foteljem ter zavojčkom delavskih, legendarnih Filter 57.

Razstavo so pripravili Monika Rogelj, dr. Jože Dežman in Tatjana Dolžan Eržen, besedila v katalog pa sta prispevala tudi Matjaž Budkovič in Marija Kos. »Naslov je izbran na simbolni ravni, sicer pa smo z razstavo želeli izpostaviti pozitivne zgodbe dveh diametralno nasprotnih si gospodarskih sistemov, ki sta oba močno vplivala na to, da je Kranj danes takšen, kot je,« pove Rogljeva. Priporočljivo je, da si razstavo ogledamo kot Kranjčani, ne glede na to, za koga izmed omenjenih v njenem naslovu se imamo ali se želimo imeti. Predstavljene zgodbe seveda niso enoznačne, vedno so nastale in se razvijale v širšem zgodovinskem kontekstu. Naj razstava pomaga razbrati tisto, kar je pozitivno v vsaki od zgodb, in uporabiti to za ponovni razcvet Kranja. Naj se vrnem na začetek k hoji oziroma vožnji v drugo nadstropje. Oba načina sta v redu, le povzpeti se je treba.