V gozd najraje zgodaj zjutraj

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. januar 2017 / 14:01

Škofjeločanka Tina Fojkar se je pred tremi leti pridružila Lovski družini Križna gora. Prizna, da so imeli na začetku predvsem starejši kolegi kar nekaj zadržkov, a je s svojo predanostjo lovu in skrbjo za naravo uspela razbiti stereotipne predstave o lovcih in jo zdaj vsi sprejemajo kot sebi enako.

»Vedno sem rada hodila v gozd in od nekdaj imam rada živali,« je svojo odločitev, da postane lovka, pojasnila 23-letna Tina Fojkar, ki prizna, da se ne spomni, kdo jo je pravzaprav navdušil za lovstvo. Ji je bilo pa orožje vedno blizu, saj se je njen oče ukvarjal s športnim streljanjem in je že kot petletna deklica z očetom hodila na tekme. »Zdelo se mi je tako zanimivo, da sem morala tudi sama poskusiti,« se nasmeje. Z lovstvom so se ukvarjali tudi njeni prijatelji, a jim ni uspelo priti do pripravništva v lovski družini. »Samo jaz sem bila tako trmasta, da mi je uspelo,« ponosno doda.

V Lovsko družino Križna gora so jo sprejeli konec decembra 2013, pred dvema letoma je opravila tudi zelo zahteven lovski izpit. »Med drugim preverjajo sposobnost rokovanja z orožjem, poznavanje lovskih šeg in navad, potrebno je tudi dobro poznavanje živali in njihove anatomije. Opravljen moraš imeti zdravniški pregled in pridobiti potrdilo o nekaznovanosti,« je naštela Tina Fojkar. Kljub temu so bili vsaj starejši lovci na začetku do nje kar malo skeptični, prizna. »Ko pa smo začeli skupaj hoditi na 'jago', so se me navadili. Danes mi je marsikateri starejši tovariš kot oče ali dedek. Vedno se zavzamejo zame,« je pojasnila in dodala, da prav uživa v njihovih lovskih zgodbah. »A to je tako kot pri ribičih ali gobarjih, vedno jih je treba vzeti malo z rezervo,« se namuzne. Čeprav si lovce v glavnem predstavljamo kot moško združbo, pa lovk v Sloveniji ni tako malo, pravi Tina Fojkar. »V Sloveniji nas je 490, tudi v naši lovski družini, ki šteje okrog trideset članov, imamo še eno pripravnico.« Sicer pa ji že od nekdaj ustreza moška družba, prizna. »Začela sem pri strelcih in nadaljevala pri gasilcih, zdaj sem končala pri lovcih.« V sosedovi delavnici se je naučila variti, zato je razmišljala tudi o študiju strojništva, kjer spet prevladujejo moški, a so jo sprejeli na zdravstveno fakulteto na Jesenicah, kjer obiskuje drugi letnik.

O lovu ima marsikdo napačno predstavo, poudarja Tina Fojkar. »Nismo 'morilci' živali, naša glavna naloga je skrb za živali in ohranjanje ravnovesja v naravi.« Pri Lovski zvezi Slovenije vsakih pet let pripravijo natančen načrt živali za odstrel. Na lov se odpravi sama ali v družbi lovskih tovarišev. »Na individualni lov se največkrat odpravim zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, saj je najlepše, ko v gozdu še ni polno sprehajalcev. Takrat nimam niti telefona s sabo, saj mi to pomeni predvsem sprostitev.« Na skupne love pa se odpravljajo od sredine oktobra naprej vsako nedeljo zjutraj. »Znano je, da so pri lovcih žene za konec tedna same doma. Navadno smo odsotni ves dan; vsekakor je kosilo že mrzlo, ko pridemo domov.« Pri skupnem lovu si vloge razdelijo, nekateri lovci zasedejo stojišča, potem pa trajbarji oziroma gonjači poganjajo živali proti njim. Ko žival uplenijo, strogo upoštevajo lovski kodeks, ki med drugim ob vsaki uplenjeni živali zahteva pozdrav boginji Diani. To pomeni, da mora žival ležati na desnem boku in gledati proti lovišču, zahteva se tudi »zadnji grižljaj« – v gobček ji položijo vejico smreke, sebi pa jo zataknejo za klobuk. »Gre za globoko spoštovanje do živali,« poudarja Tina Fojkar, ki je doslej že uplenila nekaj srn, v prihodnje pa ji največji izziv predstavlja jelen. »To je res veličastna žival,« je poudarila in hitro dodala, da bistvo sicer ni v tem, da bi hodila v gozd streljat, večkrat s preže zgolj opazuje živali.

Za odhod v gozd ji tudi slabo vreme ne predstavlja nobene ovire. »A zdaj vem, da se moram vedno dobro pripraviti, ne glede na to, kakšno je vreme, ko odhajam od doma. Pred leti sem namreč na lovu s svojim mentorjem in še enim tovarišem doživela svojevrsten 'krst', ko me je dež dodobra namočil, saj za razliko od njiju s sabo nisem imela dežnega plašča. Še danes jih poslušam na ta račun,« se posmeje. A jim to neškodljivo zbadanje prav nič ne zameri, saj znotraj njihove lovske družine, ki sodi med najmanjše na Gorenjskem, vladajo zelo dobri odnosi. »Vedno si pomagamo med sabo, tudi sredi noči, če je treba.« Lov Tini Fojkar pomeni predvsem sprostitev in druženje, obenem pa prizna, da jo tako vsaj nekaj sili ven v naravo. »Drugače bi najbrž že našla kakšen izgovor, da bi ostala doma,« še iskreno doda.