Kolesarji na planinski poti

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 4. januar 2017 / 12:24

Gorsko kolesarjenje ni zgolj razvijajoča se športno-rekreativna dejavnost pri nas, ampak tudi priložnost za gorskokolesarski turizem, kot se marsikje oglašuje. Različna pa so mnenja o tem, kdo vse lahko uporablja planinske poti v sredogorju, visokogorju. Planinci ali kolesarji, oboji skupaj? Zakoni niso napisani v prid kolesarjem, gorskega kolesarja Jerneja Šarkana je inšpektorica »ujela« kar na Facebooku.

Tržič – »V žepu imam 'kazen', ki je doletela pravega, srčnega in razumnega kolesarja,« je povedal Jernej Šarkan po tem, ko je s pošto prejel opozorilo okoljske inšpektorice, ki je na profilu na omrežju Facebook odkrila njegovo fotografijo, na kateri po planinski poti nese gorsko kolo na Vrtačo v Karavankah. Jernej ne polemizira z inšpektorico o njenem ravnanju, ampak se mu zdi problem precej širši. Kot pravi, tako kot tisoče planincev in drugih obiskovalcev gora tudi on tam gori kot gorski kolesar išče navdih, sprostitev, svoj mir in pričakuje strpnost in razumevanje z obeh strani, res pa, kot ugotavlja, stereotip gorskega kolesarja v težki opremi predstavlja večji izziv za tiste, ki so striktno mnenja, da so planinske poti rezervirane zgolj za pohodnike. In dodaja, da so se zakoni pisali v letih, ko je bilo gorsko kolesarstvo pri nas še v povojih. »Kolesarska skupnost mora zdaj še bolj dokazati, da je sposobna prevzeti svoj del odgovornosti za spoštovanje zakonodaje, njeno spreminjanje, kar se že dogaja v sklopu konzorcija odprimopoti.si in na lokalnih ravneh ter prispevka na terenu, kot sta spoštovanje bontona in vzdrževanje poti,« je pojasnil Jernej. Konzorcij odprimopoti.si, ustanovljen leta 2014, združuje 14 slovenskih organizacij s področja kolesarstva in turizma, ki imajo skupen interes po usklajenem in celovitem delovanju za načrtni razvoj gorskega kolesarstva in kolesarjenja, razvoj gorskokolesarskih poti, izobraževanja in usposabljanja gorskih kolesarjev ter spodbujanje priprave strokovne in znanstvene literature s tega področja v Sloveniji. Na spletni strani odprimopoti.si imajo objavljena tudi pravila obnašanja gorskega kolesarja.

Merila za dvonamensko rabo planinskih poti

Turnokolesarske odseke imajo tudi planinska društva. Od skupaj 287 planinskih društev v Sloveniji jih ima 36 registriranih turnokolesarski odsek. Zato se je zdelo nujno, da tudi Bojan Rotovnik, predsednik krovne Planinske zveze Slovenije poda svoj razmislek o pogojih in možnostih gorskega kolesarjenja pri nas: »Zakonodaja na tem področju je primerno urejena, težava pa je v tem, da se je pogosto ne spoštuje in da je še premalo nadzora zakonskih določil s strani pristojnih organizacij. Planinske poti, ki potekajo po stezah, so v osnovi namenjene hoji in ne vožnji s kolesom, zato tudi velja splošna prepoved vožnje s kolesi, razen če ni izrecno drugače določeno. V planinski organizaciji smo že leta 2012 sprejeli merila za dvonamensko rabo planinskih poti, kjer smo podrobno uredili, katere planinske poti so po mnenju planinske organizacije primerne tudi za kolesarjenje. Velika težava pri sistemskem urejanju tega področja je tudi ta, da kolesarji niso organizirani v enotno organizacijo, saj razdrobljenost na veliko število različnih organizacij, ki imajo neredko tudi nasprotna stališča, nikakor ne pomaga k rešitvam te problematike. Prav tako močno pogrešamo konkretne projekte kolesarskih organizacij za vzpostavitev namenskih kolesarskih poti, seveda skladno z zakonodajo, kar bi zagotovo razbremenilo območja, ki za kolesarjenje niso primerna. V Planinski zvezi Slovenije smo letos odprli 1800 kilometrov dolgo Slovensko turnokolesarsko pot in pokazali, da je tudi v Sloveniji mogoče odpiranje novih kolesarskih poti, je pa treba v to vložiti veliko energije in časa.« Jenej Šarkan je k temu pojasnil, da zgolj makadamske ceste, kolovozi, morebiti vlake niso edino primerne turnokolesarske poti.

Na družbenih omrežjih tudi inšpektorji

In še pojasnilo ministrstva za okolje in prostor glede dovoljenega sledenja fotografijam in podatkom, objavljenim na družbenih omrežjih. Sporočili so, da inšpektor pri svojem delu lahko uporabi vse dostopne informacije, torej tudi internet in družbena omrežja. Konkretno pa je inšpekcija prav v zvezi z vožnjo s kolesi (ali vozili z motorjem) v naravnem okolju večkrat dobila prijave, da se na spletu taka vožnja oglašuje ali da se objavljajo slike, iz katerih je razvidno, da gre za kršitev določil zakona o ohranjanju narave v zvezi z vožnjo v naravnem okolju. Pristojni inšpektorat pa ne razpolaga z informacijo, koliko tovrstnih opozoril so inšpektorji že razposlali in koliko kazni so izrekli v zvezi s kršitvami, odkritih na podlagi objave na spletu.

Gorski kolesarji so lahko kaznovani tudi po zakonu o gozdovih. Ta kolesarjem za nedovoljeno vožnjo nalaga globo sto evrov, za motorista pa štirideset evrov. Torej je kolesar iz vidika varovanja okolja večji onesnaževalec kot motorist?