Ne ustavijo je niti padci

Gorenjka Nika Bobnar je obetavna mlada cestna kolesarka. Čeprav v tem športu še ni dolgo, je doživela že marsikaj: tako veselje ob naslovih državne prvakinje kot bolečino ob padcih, ki pa je niso ustavili za dolgo.

Godešič – Cestno kolesarstvo je vedno bolj priljubljeno tudi med ženskami. Med epidemijo covida-19 ga je začela trenirati danes 20-letna Nika Bobnar z Godešiča. Je varovanka trenerja Martina Kraška v kolesarskem klubu BTC City Ljubljana Scott. Še v osnovni šoli je krajši čas trenirala tek na smučeh, pred kolesarstvom pa je bila v atletiki. Nekaj malega se je posvečala tudi plesu. Z obetavno mlado kolesarko sva se pogovarjali v torek popoldan, ko so kolesarji na Touru zaključevali etapo.

Odgovor na vprašanje, ali spremljate Tour, je verjetno jasen?

Spremljam, če ne v živo, pa potem v posnetku. Ne bova preverili, kdo je zmagal, bom potem doma pogledala za nazaj. Za zdaj je kar zanimivo. Upam, da bo Tadej Pogačar zmagal. Glede na to, da je dirka še bolj na začetku, kakšnih bolj poglobljenih komentarjev še nimam.

Takoj po koncu Dirke po Franciji se bo začela še različica Toura za kolesarke. Si želite biti kdaj zraven?

To bi bilo prelepo, a do tam me čaka še kar dolga pot. Bo treba doseči kakšen dober rezultat, predvsem v tujini. Cilje imam visoke, sem pa tudi realna. Najpomembnejše mi je, da v kolesarstvu zares uživam, da se veselim vsakega treninga, da ne razmišljam o tem, kako je težko. Vesela sem, da sem našla šport, v katerem sem tudi uspešna. Nikoli nisem pričakovala, da bi mi šlo lahko tako dobro.

Za vami je zelo uspešen junij. Izkazali ste se na državnih prvenstvih.

V kategoriji do 23 let sem postala državna prvakinja tako v vožnji na čas kot na cestni dirki. Absolutno sem bila tretja in peta. Osebno mi to pomeni veliko, je pa treba vedeti, da konkurenca ni takšna, kot na državnem prvenstvu kje v tujini, ko je na startu tudi po sto kolesark. Nas je bilo v vožnji na čas deset, na cestni vožnji, kjer smo startale skupaj s starejšimi mladinci, pa enajst. Poleg tega je zaradi poškodbe manjkala moja klubska kolegica Tjaša Sušnik, ki je dobro dirkala tudi že v tujini.

Kakšna je ocena nastopov na državnem prvenstvu?

V vožnji na čas na Pokljuko nisem imela predstav, kako hitro bom lahko kolesarila. Bila sem zelo presenečena nad časom in tudi nad uvrstitvijo. Do menjave kolesa, prvih šest kilometrov, je bil samo vzpon. Začela sem nekoliko počasneje, da sem potem po 'ravnini' lahko izkoristila kolo za kronometer. Všeč mi je bilo, da mi je ostalo še dovolj moči za zadnji del, ki se bolj poravna, da sem se lahko relativno hitro peljala. Na cestni dirki sem bila pozitivno presenečena, da sem toliko časa držala skupino. Bilo je pet krogov, odpadla sem na polovici tretjega. Nadaljevala sem še z dvema starejšima mladincema. V juniju sem zmagala tudi na Kriteriju Tadeja Pogačarja.

Od lani ste veliko napredovali, še posebno v vzponu.

Zelo, čeprav letos pozimi ni dobro kazalo. Bila sem utrujena, težko sem trenirala. Lahko bi rekla, da se mi je zgodil razpad sistema. Z Martinom sva nato dobro tempirala formo. Ko so se začele pomembne dirke, sem se peljala že dosti bolje.

Koliko ur treninga je že za vami?

Od januarja 396 ur, prevoženih imam 11.276 kilometrov.

Ne ustavijo vas niti padci. Še posebno dva sploh nista bila nedolžna.

Še sedaj imam vidne posledice zadnjega padca, a to se bo vse zacelilo. Najhujši padec letos se mi je zgodil maja na velodromu v Brnu na Češkem. Prvi dan sem po petih krogih padla, imela pretres možganov, težave s pljuči in levo ramo. Odpeljali so me z rešilnim avtomobilom in dva dneva sem bila v bolnišnici. Po nekaj dneh sem bila znova na kolesu. Ne gre brez. (smeh) Najhujši padec pa se mi je zgodil lani poleti takoj po evropskem prvenstvu. Na treningu smo se zapletle. Padla sem na obraz in si poškodovala zobe, ustnico, nos. Ko sem videla svoje zobe, si nisem predstavljala, da bodo še kdaj videti v redu. Zobozdravniki so naredili vse, kot je treba, in samo jaz še opazim majhno razliko. Res sem vesela, da se je dalo tako dobro urediti. Imam srečo, ker se ne ustrašim stvari. Ne premišljujem več o padcih. V nasprotnem primeru bi težko dirkala. V gneči se dobro znajdem. Zelo mi ustrezajo dirke, ki niso preveč razgibane, vsaj da ni predolgega vzpona, in da se zaključijo s sprintom. Rada imam tudi vožnjo na čas. In rada tekmujem na stezi.

Katera bo vaša naslednja dirka?

Konec tedna gremo na Portugalsko na evropsko prvenstvo na velodromu. Veselim se tudi nastopa na Tour de l'Avenir, ki bo prvič posebej za mlajše članice. Rezultatskih ciljev nimam, saj sta dve etapi povsem gorski. Glavni cilj sezone pa je evropsko cestno prvenstvo konec septembra na Nizozemskem. Proga je precej ravninska, kar mi bolj ustreza.

Letos ste se posvetili samo kolesarstvu. Je bila to prava odločitev?

Po maturi sem se odločila, da bom eno leto posvetila samo kolesarstvu. Vmes sem že mislila, da odločitev ni bila pravilna, sedaj pa mi ni žal. Lahko sem trenirala kvalitetno, pozimi tudi na velodromu, kar bi bilo v primeru, da bi še študirala, težje izvedljivo. Posvetila sem se lahko tudi drugim stvarem, ki so prav tako pomembne. V mislih imam boljšo organizacijo prehrane, dovolj časa za regeneracijo, sprostitev ... To se vse sešteva in na koncu naredi razliko. Sedaj vem, kaj potrebujem, kaj mi ustreza, tako da mi ni treba več razmišljati o tem.

Vpisali ste študij dietetike.

Študirala bom v Izoli. Mislim, da treningi zato ne bodo trpeli. Dietetika me veseli. Znanje o prehrani je v športu prav tako pomembno. In ker bi v športu rada ostala tudi po koncu kariere, je to področje, kjer bi lahko delala.