Pravila so za vse
Tudi jaz rada vrtim pedale. Kolesarjenje je protiutež sedenju za računalnikom, običajno pa tudi prva misel in izbira, ko vreme vabi na družinski izlet. Srečujem izklesana telesa, kolesarje, ki so na poti do tega cilja, skupine, ki na kolesih krepijo družinske ali prijateljske vezi, raziskujejo bližnjo ali daljno okolico, tiste, ki se s kolesi odpravijo v trgovino in po drugih vsakodnevnih opravkih, mladino, ki si skrajša pot do družbe … Razlogi, zakaj sedemo na kolo, so različni, pravila in predpisi, ki jih moramo upoštevati na svojih poteh, pa so za vse enaki.
Kako varni bomo v prometu, je odvisno od nas samih in od drugih udeležencev. Lastna skrb za varnost se začne pri kolesu, ki mora biti brezhibno in ustrezno opremljeno, nadaljuje z izbiro oblačil – pomembno je, da smo vidni – in z uporabo čelade. Po 18. letu zaščita glave sicer ni obvezna, a je priporočljiva.
Za vožnjo morajo kolesarji uporabljati površine, ki so jim namenjene: kolesarske pasove, steze ali poti. Na kolesarskih poteh in stezah je najvišja dovoljena hitrost 25 km/h, na območjih, ki so namenjena umirjenemu prometu in pešcem, pa je omejena na 5 km/h. Kolesarji lahko vozijo tudi po cesti, če ni kolesarskih površin, če niso prevozne in če prometna signalizacija tega ne prepoveduje, vendar čim bližje desnemu robu vozišča in v smeri, ki je dovoljena za druge voznike. Prometni znaki in zakonska določila namreč veljajo za vse, ki so na cesti; kolesarji so v enakem položaju kot vozniki na štirih kolesih, s tem da so bolj ranljivi. Odgovornost je zato toliko pomembnejša: kolo je treba ves čas obvladovati, hitrost mora biti prilagojena sposobnostim in stanju, v katerem je cesta, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti … Kolesar mora pravočasno nakazati spremembo smeri, še prej se prepričati, ali jo lahko izvede varno, in se pravilno razvrstiti.
Vzporedna vožnja na cesti ni dovoljena, razen če gre za trening kolesarjev z licenco Kolesarske zveze Slovenije ali druge mednarodne kolesarske organizacije, a le ob dobri vidljivosti, izvemo v Zakonu o pravilih cestnega prometa. Na kolesarski poti smeta dva voziti vzporedno, če to omogoča širina, tako kot na cesti pa mora vožnja potekati v smeri, ki je dovoljena.
Pločnik je namenjen pešcem, na prehodu za pešce mora hoditi tudi kolesar ... in še bi lahko naštevali pravila.
Zaradi nevednosti, kaj je dovoljeno in kaj ne, se kolesarjenje lahko spremeni iz prijetne v slabo izkušnjo, ravno tako zaradi zanašanja na to, da nas bo (ob)varovala sreča. Ta je opoteča, zato je dobro, če poznavanje pravil dopolnimo še s predvidevanjem.