Slovenščina je tudi njihov jezik

Konec novembra so v Mohorjevo hišo v Celovcu povabili nemško govoreče Korošice in Korošce, ki so se naučili slovenščine in dokazali, da učenje našega jezika za nemško govoreče ni nemogoč podvig.

Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza iz Celovca sta od leta 1988 naprej posameznikom iz večinskega nemškega naroda, ki so si posebej prizadevali za uveljavitev slovenske narodne skupnosti na Koroškem, podeljevala Einspielerjevo nagrado. Letos nagrada ni bila podeljena. Vedno več je namreč posameznikov, ki bi si jo zaslužili in bi bili lahko po krivici spregledani. Spomin na znamenitega koroškega Slovenca iz Sveč Andreja Einspielerja (1813–1888), zagovornika pravic Slovencev ter enega od ustanoviteljev Mohorjeve družbe, je bil ohranjen tudi letos, vendar v drugačni obliki. V Mohorjevo hišo so bili povabljeni posamezniki, ki so odraščali v nemškem in v nekaterih primerih do Slovencev tudi sovražnem okolju, pa so se zaradi ljubezni, poklica, radovednosti, duhovne širine ter spoštovanja do jezika soseda odločili za učenje slovenščine. Takih ljudi ni malo in precej od njih jih je ta večer prišlo v Celovec na dejanje spoštovanja in zahvale.

»Andrej Einspieler je vedel, da brez nemško govorečih prijateljev ne bo trajne rešitve za slovensko govoreče. Nekaj podobnega počenjamo tudi danes, ko želimo nagovoriti in vključiti v svoje delo nemško govoreče sodeželane,« je povedal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko. »Vemo, da se moramo za jezikovno in narodno zavest truditi sami. Vi nam lahko ob tem stojite ob strani. Nekateri hodite z nami to pot že desetletja in delite z nami naša čustvovanja. Z nami prepevate naše pesmi, z nami gledate na našo zgodovino in nam pomagate ustvarjati prijetno in domače ozračje medsebojnega spoštovanja. Hkrati ste ohranili svojo identiteto. To ni prebežništvo ali asimilacija, ampak solidarnost. S slovenskim svetom se vam v določeni meri odpira cel slovanski svet. Z nami tako pomagate graditi mostove med obema narodoma in njihovima miselnima svetovoma. Tega duha, te širine in te odprtosti pri nas na Koroškem potrebujemo v čim večji meri,« je v čast Korošicam in Korošcem, ki so se naučili slovenščine, povedal predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof.

Nekateri povabljeni so pripovedovali svoje zgodbe o srečanju s slovenščino in njenem učenju. Traudi Rudolf iz Pliberka je otroška pedagoginja in je bila rojena v nemški družini v Labotski dolini/Lavantal. Ker je prišla v slovensko okolje v Podjuni, se je želela naučiti slovenščine. Uspelo ji je in danes vodi otroško pevsko skupino Novum. Tudi župnik v Kotmari vasi v Rožu Michael Joham do študija v Salzburgu o Slovencih ni vedel veliko. Tu se je prvič srečal z njimi, po prihodu na Koroško pa so bili njegovi farani tudi Slovenci. Lotil se je učenja njihovega jezika. Slovenci morajo v cerkvi slišati božjo besedo in prepevati v svojem jeziku. To je osnovna kultura dvojezičnosti v Cerkvi, v kateri se le tako vsak počuti kot doma. Čudovito se mu zdi, da nemško govoreči v cerkvenem zboru brez predsodkov prepevajo slovenske pesmi. Svojo slovensko »jezikovno« pot je pripovedovala učiteljica Emi Wiegele iz Zahomca. Ingrid Zablatnik iz Bilnjovsa v Rožu je med študijem na Dunaju spoznala bodočega moža, koroškega Slovenca Miha Zablatnika. Njeni domači nad poroko s Korošcem niso bili navdušeni. Ingrid je vztrajala in se tudi zaradi potrpežljivosti moža in njegove mame Ane brez prisile naučila slovensko. Tudi hčerkin mož je Nemec in se je tudi naučil slovenščine. Srečna je, da ji vnuki rečejo: Babi, govori slovensko!