Naša prva knjiga

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. november 2009 / 06:00

Ne bom vas podcenjeval z vprašanjem, katera je prva slovenska knjiga?

Se ve: Trubarjev Katekizem iz leta 1550. Vprašal pa bom: ste jo (pre)brali? … Resnici na ljubo: tudi jaz je nisem, niti v Trubarjevem letu 2008 ne, ko sem v tem časopisu pisal podlistek o teh rečeh. Faksimile te knjige imam (izvirnika žal ne), tako v papirnati kot elektronski verziji, a branje Trubarjeve starodavne slovenščine v onih starih črkah ni lahko, človek prej ali slej odneha. Zdaj pa imamo kar naenkrat povsem novo in edinstveno priložnost: da naš prvi Katekizem preberemo v sodobni knjižni slovenščini! Za to je poskrbelo Združenje Trubarjev forum, ki ima sedež v Slovenj Gradcu, njegov predsednik pa je Drago Sukič, ki živi v Naklem. Za »kritični prevod« Trubarjevega besedila je poskrbel Vinko Ošlak, opombe, kritični prepis pesemskega dela in spremna študija so delo dr. Kozme Ahačiča. Knjiga je izšla v zbirki Trubar v sodobnem jeziku kot njen drugi zvezek; prvi je bil lani izdani Abecednik, ki je sicer izšel istega leta kot Katekizem, čeprav slednji malo pred onim. Katekizem je prvi!

Katekizmi so nekakšni učbeniki vere. Trubar je svojega podnaslovil bolj natančno: »Katekizem v slovenskem jeziku s kratko razlago v obliki pesmi. Prav tako litanije in pridiga o pravi veri. Sestavil slovenski domoljub.« In dodal njegov namen: »Kratek nauk, s pomočjo katerega lahko vsak človek pride v nebesa.« Zaradi takratnih »družbenopolitičnih« razmer je ostal avtor prikrit pod psevdonimom »slovenski domoljub« (Philopatridum Illiricum). Knjigo naj bi »na Sedmograškem natisnil Jernej Škrjanec«. Tudi to je »finta«; dejanski tiskar je bil Ulrich Morhart v Tübingenu; zakaj, je razloženo v spremni besedi. Časi so bili taki, da je moral Trubar v ilegalo, on in njegovi so bili nekakšna OF, le da njihova prizadevanja niso bila usmerjena v revolucijo in prevzem oblasti, temveč v to, da bi svoje ljudstvo spravili na pot prave vere, ki vodi v večno življenje. Da je res tako, se prepričamo z branjem.

Trubar uvede knjigo nadvse pobožno: »Za vse Slovence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu«. In nadaljuje, kot sledi. »Dragi kristjani, te nauke iz Svetega pisma (in njihove razlage, zložene v pesmi), ki jih mora poznati in se jih držati vsak razumen človek, ki hoče priti v nebesa, poleg tega tudi litanije in pridigo, sem prevedel v tej knjižici v naš jezik Bogu na čast in v dobro vsem mladim ter neukim ljudem v naši deželi. Iz te knjižice se namreč vsakdo lahko pouči o pravi stari veri, da tako spozna pravega Boga, da mu bo znal prav služiti; in da bo spoznal tudi samega sebe, da bo vedel, kaj je greh, kaj je Božja zapoved in obljuba, zakaj je Jezus, Božji Sin, postal človek in trpel; kako po veri v Jezusa Kristusa prejmemo odpuščanje vseh grehov, Božjo milost, nebeško dediščino in večno življenje; kako moramo v vseh stiskah prav klicati Boga; kaj je krst in kaj prava stara maša. Kdor bo nauke v tej knjižici prav razumel, ta bo ustrezno razumel evangelije v Svetem pismu in druge pridige. Potem bo tudi lahko spoznal antikrista, ki hodi zdaj povsod po svetu v pobožni človeški podobi in skuša s človeškimi zakoni, napačnim oznanjevanjem in z obljubami ter grožnjami odvrniti ljudi od svetega evangelija, od žive, čiste in resnične božje besede.«

V sodobni slovenščini postanejo Trubarjeve besede neverjetno aktualne. Za njega je med antikriste sodil tudi tedanji rimski papež, mi pa moramo sami ugotoviti, katere so »človeške podobe«, ki si jih nadeva danes. Nekateri nauki seveda tudi v sodobnem jeziku zvenijo arhaično, a ti niso Trubarjevi, so že Pavlovi, saj jih poznamo: o dolžnosti zakonske žene in podobno. Veliko se že od nekdaj govori o dolžnostih mladih do starih, manj pa, denimo, »o dolžnosti starih«, kjer beremo: »Stari možje morajo biti trezni, naj se vedejo, kakor se spodobi poštenim možem, da bodo pravih in razumnih misli, zdravi v veri, v ljubezni in potrpežljivosti.« No, tu ni kaj dodati. »Stare ženske naj bodo prav tako oblečene, kakor se spodobi po naši veri, naj ne opravljajo ljudi, naj ne pohajkujejo okoli po gostilnah, naj učijo, kar je pošteno, da bodo s svojim naukom tudi mlade žene naredile poštene, da bodo te ljubile svoje može, da bodo prijateljice otrokom, trezne, snažne hišne gospodinje, dobre, svojim možem pokorne, da zaradi njih ne bodo nikoli preklinjali Božje Besede.« Ne vem, kako doživljate te Pavlove besede v Trubarjevi razlagi; meni se zdijo kar sprejemljive tudi za naš čas …